Jutri v dunajski Kunsthalle vrata odpira razstava Genealogies of Pain, ki je znova združila umetnika, znana po brskanju po najtemnejših plasteh (pod)zavesti: Marilyna Mansona in Davida Lyncha (njuno poznanstvo sega še v čase Lynchevega kultnega filma Lost Highway, v katerem je Manson igral pornozvezdo).

Kuratorja razstave, Gerald Matt in Cathérine Hug, ki sta gotskega rockerja v napovedi razstave opisala kot "škandalozni trn v pet ameriških varuhov morale", sta pravzaprav spodbudila logično umetniško sodelovanje. David Lynch, ki tudi sam ni tuj "alternativnim filozofijam" (vodi center za transcendentalno meditacijo za otroke), je bil od nekdaj izpričan Mansonov oboževalec. Napisal je celo predgovor k njegovi avtobiografiji The Long Hard Road Out of Hell (Dolga, težka pot iz pekla, 1999), v kateri je glasbenika, ki si je odrsko ime sestavil iz imen hollywoodske dive in vodje morilskega kulta, opisal kot "iz jajca rojeni podmladek kolektivnega človeštva".

Lynch je za razstavo prispeval vrsto kratkih filmov, ki naj bi pomagali estetsko in zgodovinsko kontekstualizirati Mansonove akvarele, na katerih slednji večinoma z močnimi, pisanimi barvami upodablja suhljate, skrivenčene postave z izvotljenimi očmi, kar tematizira "motive izgube, bolečine, obupa, odtujenosti, pa tudi odkrivanja sebe prek agonije". Svojo pozornost osredotoča predvsem na telesne odprtine, torej tisto, kar je na nas najbolj ranljivo in zbuja prvinske strahove: usta, oči in genitalije. Če sodimo po naslovih njegovih kratkih filmov - Six Men Getting Sick (Šest moških bruha, 1967), The Grandmother (Babica 1970) in The Amputee (Amputiranec, 1973) - se tudi Lynch ukvarja z estetizacijo bolečine ter deformacijami in minljivostjo človeškega telesa.

Določena sorodnost med duševnima ustrojema obeh umetnikov je razvidna tudi iz njunih profilov na Twitterju (medtem ko Lynch piše, da "bo ta konec tedna poskušal ugotoviti, ali je povezan z Luno", Manson niza rahlo srhljive asociacije, na primer "Hugh A. Warner. Naredil me je iz svojega semena. Rojena morilca. Proslavljajte to.")

"Svojo senco bomo prodali tistim, ki stojijo v njej."
Čeprav je Mansonova umetnost tolikšne pozornosti deležna predvsem zaradi slovesa avtorja, ji gorečih privržencev ne manjka. Na sejmu umetnosti Art Basel je galeristki Brigette Schenk, ki ga je zastopala, bliskovito zmanjkalo vseh akvarelov; začela je sestavljati celo čakalno listo tistih, ki si želijo svoje Mansonovo platno, ki ponavadi stane nekje med 53 in 133 tisoč dolarji.

Manson je svojo umetnost krstil za gibanje Celebritarian Corporation. Zanj ima tudi slogan: "Svojo senco bomo prodali tistim, ki stojijo v njej." Leta 2005 je v nekem intervjuju izjavil, da je bilo gibanje "sedem let v inkubacijski dobi", kar bi pomenilo, da se z idejo ukvarja že od leta 1998. Svojo prvo razstavo, The Golden Age of Grotesque, je leta 2002 odprl v Los Angelesu.