Razstava Chagall bo v Albertini na ogled med 28. septembrom 2024 in 9. februarjem 2025.

Marc Chagall sodi med najbolj znane umetnike 20. stoletja. Njegovi "muhasti in poetični slikovni svetovi, kolikor so nam znani, še naprej navdušujejo in postavljajo vedno nove uganke. Njegov opus slogovno in vsebinsko niha med tradicionalnim in avantgardnim. Na podlagi svojih izkušenj z razvojem umetnosti 20. stoletja od primitivizma do kubizma, fovizma in nadrealizma je Chagall ustvaril lasten vizualni jezik. Ena od značilnih potez tega jezika je kontinuiteta, ki je del njegovega večplastnega umetniškega izražanja," so zapisali v Albertini.

Prihajajoča razstava se osredotoča na Chagallovo poglabljanje v najbolj prvinske in univerzalne življenjske teme. Osrednje teme njegovih slik so materinstvo, rojstvo, smrt in ljubezen, ki jih je osvetljeval iz vedno novih zornih kotov. Ponavljajoči se motivi v umetnikovem opusu – kot so petelin, osel, krava in riba – v njegovem fantastičnem kozmosu delujejo kot elementi, ki jih prilagaja glede njihovih pomenov. Navidezna nasprotja in kontrasti v Chagallovih kompozicijah pričajo o njegovem iskanju tako rekoč logike nelogičnega, s katerim je tradicionalnim slikovnim oblikam dodal psihološko razsežnost, so še zapisali v Albertini.

Marc Chagall se je rodil leta 1887 (pod imenom Moishe Shagal) v judovsko družino v Liozni pri Vitebsku v takratnem Ruskem imperiju, na območju današnje Belorusije. Na študij se je odpravil v Sankt Peterburg, od 1910 do 1914 je živel v Parizu. Prav leta 1914 je doživel prvo samostojno razstavo, in sicer v galeriji revije Der Sturm v Berlinu, s katero je vzbudil veliko pozornosti.

Še istega leta se je vrnil v Rusijo, kjer je nato po oktobrski revoluciji v letu 1917 postal komisar nove sovjetske oblasti za likovno umetnost v Vitebsku. Leta 1923 se je znova preselil v francosko prestolnico. Tam so ga navdihovale umetniške smeri 20. stoletja – že prej omenjeni fauvizem, kubizem in ekspresionizem, po katerih je povzel posamezne elemente in jih vključil v svojo slikarsko govorico. V poznejših stvaritvah je večkrat izhajal iz lastnega otroštva in mladostniških spominov.

Poleti 1941 se je pred nacisti umaknil v ZDA. Čeprav je bil daleč od vojnega dogajanja, se ga je to močno dotaknilo. V New Yorku je ustvaril množico slik, na katerih je upodobil razdejanje in strah. V Francijo se je vrnil osem let pozneje in se naselil v Saint-Paul-de-Venceu, kjer je živel do smrti leta 1985. Po vrnitvi v Francijo se je posvetil tudi mozaiku, skulpturi, keramiki in litografiji, stenskim poslikavam, scenografiji in kostumografiji. Ustvaril je tudi slikana okna za nekaj cerkva, med drugim za katedrali v Metzu in Reimsu.