Slovenski etnografski muzej se je zamejcev spomnil že s fotografsko razstavo o rezjanskih brusačih. Foto: SEM
Slovenski etnografski muzej se je zamejcev spomnil že s fotografsko razstavo o rezjanskih brusačih. Foto: SEM
Slovenski etnografski muzej
Slovenski etnografski muzej prikazuje dediščino celotnega slovenskega narodnega prostora. Foto: SEM

Te išče fotografska razstava Dialog preteklosti in sedanjosti v obrazih ljudi pod Matajurjem v fotografiji Tina Piernuja in Luce Laureatija. Postavitev v Slovenskem etnografskem muzeju prikazuje več kot stotnijo fotografij, ki zrcalijo podobe ljudi, katerih usodo je zaznamovalo življenje pod Matajurjem. Razstava primerja več časovnih točk. Starejšim slikam Tina Piernuja so kot odsev pristavljene Laureatijeve fotografije, ki razkrijejo spremembe pod Matajurjem.

Zvok domačije okrepi vtis
Zaradi izbiranja motivov v istem le 's strojem, ki ga upravlja čas', predelanem okolju najdemo v naslovu razstave izraz dialog. Gre za pogovor med življenjem nekoč in danes in za diskusijo o iskanju prvin, ki so skupne obema poloma časovnega tokrat obravnavane časovne osi. Zgodbo o časovnih premikih nadgradi zvočen element. Tega je priskrbel videnski skladatelj Massimo Toniutti. V skladbi je uporabil hišna imena na oseb, katerih obrazi so zamrznjeni v fotografiji. na ta način je razstavi priskrbel še 'zvočno domačnost', saj slike opazujemo ob glasovih, ki so lastni na fotografskem papirju predstavljenem družbenem miljeju. Imena izgovarjajo Stefania Carlig, Michele Obit in Angelina Sittaro.

Etnolog po naključju
Zanimivo si je ogledati profil starejšega od obeh na razstavi zastopanih fotografov. Mož, čigar izvirno ime je bilo Valentin Trinc, ni bil le fotograf. Bil je tudi zidar, mizar, pleskar, klavec in električar; a do danes se je ohranil le sad njegovega fotografskega dela. Tinu Piernuju je prvi fotoaparat podaril stric monsignor Ivan Trink, beneški narodni buditelj. Piernu je darilo in navdušenje nad fotografijo 'koristno' uporabil.

Poslikal je pogrebe, obhajila, posebne dogodke (takšno je bilo na primer neverjetno sneženje leta 1952), ljudi pri delu na prostem in v hiši, ...Tako nam je Piernu zapustil bogato etnološko gradivo, ki nam pomaga vzpostavljati globlji stik s tem delom slovenskega zamejstva. Luca Laureati je prehodil del Pierujeve poti in tako ustvaril fotografsko primerjavo s preteklostjo. Svoje delo je utemeljil z besedami: "Gledati portret je kot gledati istočasno vase in okoli sebe: v obrazu drugih iščemo to, kar smo, kar bi radi bili, kar nam je všeč in kar nam ni."