In letos je naročilo v resnici dobila dvojica, arhitekturni duo Selgascano: za imenom stojita španska zakonca, Jose Selgas in Lucia Cano, znana tako po uporabi živih barv kot tudi lahkih materialov. Odzivi na njuno inštalacijo so mešani - opisujejo jo kot "mavrično črvino", pa tudi kot "ceneno" stvaritev - ni pa nobenega dvoma, da je najveselejši paviljon, kar jih je kdaj dobila galerija Serpentine.

V paviljon vodijo štirje različni vhodi, znotraj njega pa je še nekaj skrivnih prehodov, vse poti pa vodijo v osrednji prostor, kjer je skrita majhna kavarna in kjer bodo v poletnih mesecih prirejali tudi predavanja in druge dogodke. (Na sončen dan se prostor sicer spremeni v nevzdržno vroč terarij, poročajo prvi kritiki.)

Vsi predori so narejeni iz materiala ETFE (etilen tetrafluoroetilen), nekakšne plastike na osnovi fluora. Po celotni dolžini je vpadljivo živih barv, le da so ponekod prosojne in drugje ne. Stene so nategnjene čez kovinsko ogrodje, ki jim daje svojevrstno obliko.

Navdušena nad podzemno železnico
Arhitekta sta si svoj nadzemni predor zamislila kot poklon vsem dozdajšnjim poletnim paviljonom galerije Serpentine, obenem pa sta navdih iskala pri Londončanih samih: opazovala sta njihovo učinkovito premikanje po mestu in smotrno uporabo sistema podzemne železnice, ki je obenem tudi njun najljubši del Londona.

Lepota začasnosti
Naloga pa seveda ni lahka: izbrani arhitekt mora svoj paviljon zgraditi v šestih mesecih, nato je štiri mesece odprt za javnost, preden ga spet razstavijo in prodajo. Usode dozdajšnjih paviljonov so bile različne: tisti s podpisom Franka Gehryja je denimo končal na jugu Francije, paviljon Zahe Hadid pa je imel manj sreče in pristal v tematskem parku. Lanski projekt Smiljana Radića je dom našel v galeriji, Toyo Ito pa svojega lahko obišče v hotelski kavarni. Paviljon Aj Vejveja bo odpotoval na posestvo na angleškem podeželju.