Kot kaže, razstava z naslovom Van Gogh: Med pšenico in nebom ne spada med tiste postavitve, ki pod oglaševanjem velikega slikarskega imena v resnici skriva le malo njegovih (pomembnih) del, zato pa kopico slik njegovih manj vidnih sodobnikov. Na ogled je kar 124 van Goghovih del (med temi je 86 risb in 38 slik), zaradi česar je po navedbah portala The Art Newspaper to tudi največja razstava, posvečena temu znamenitemu nizozemskemu postimpresionistu po letu 1990, ko je minilo stoletje od slikarjeve smrti.

Največ posojenih del prihaja iz Muzeja Kröller-Müller iz nizozemskega mesta Otterlo. S tega naslova je v Italijo pripotovalo kar 113 del. Preostale umetnine so prišle med drugim iz Škotske narodne galerije iz Edinburga in kölnske ustanove Wallraf-Richartz-Museum & Fondation Corboud.

Pod Palladijevo streho
Posebnost postavitve je sam razstaviščni prostor, saj so slike in risbe slikarja, ki je stal na pragu poti, s katero je umetnost na začetku 20. stoletja dokončno prekinila vezi s klasičnimi slikarskimi zapovedmi, na ogled v arhitekturi enega od velikih italijanskih imen poznorenesančne arhitekture. Basilico Palladiano, palača, ki stoji na Piazzi dei Signori, je Andrea Palladio leta 1546 zasnoval za upravo Vicenze. Palladio je za palačo prejemal plačilo po 5 dukatov na mesec skoraj vse svoje življenje, končana je bila leta 1614, trideset let po njegovi smrti. Med drugo svetovno vojno je bila stavba močno poškodovana. Po vojni so jo za silo popravili, vendar pa so prenagljeni posegi pozneje zahtevali pazljivejši konservatorsko-restavratorski projekt, ki so ga končali pred petimi leti. Stavba je, vključno z drugimi paladijevskimi arhitekturami v mestu, od leta 1994 zaščitena kot del svetovne kulturne dediščine. Danes v njej prirejajo razne dogodke in postavljajo razstave.

Van Goghova dela so razstavljena v prvem nadstropju, postavitev pa organizira družba Linea d'ombra, ki jo je v Trbižu leta 1996 ustanovil umetnostni zgodovinar Marco Goldin. Organizaciji razstav se družba posveča od svoje ustanovitve, doslej naj bi si za številne postavitve od 1.072 muzejev sposodila 9.889 umetnin, njihove postavitve pa naj bi si ogledalo več kot 10 milijonov obiskovalcev.

Goldin je dela van Gogha že zbral na enem mestu, in sicer v Bresci leta v letih 2008-2009. Razstava je obsegala 85 del, ki si jih je ogledalo 542.000 ljudi. Postavitev v Vicenzi je torej precej večja, na ogled pa bo šest mesecev, natančneje do 8. aprila. V mestu s 115.000 prebivalci si obetajo, da bo razstava spodbudila tudi večji obisk turistov.

Marco Goldin je tudi kustos razstave, zamislil pa si jo je kot nekakšen dnevniški povzetek umetnikovega življenja. "Gre za izjemno razstavo," pravi kustos. "Dela na razstavi so kot strani v dnevniku," je dodal.

Risba, risba in še enkrat risba
Vincent van Gogh se je rodil leta 1853 v Zundertu na Nizozemskem. Leta 1869 je začel delati za mednarodno podjetje za trgovanje z umetninami Goupil & Cie v Haagu, postopoma pa je izgubil zanimanje za svoje delo in se obrnil k veri. Kot potujoči pridigar je deloval na območju Belgije. Da bo življenje posveti umetnosti, se je odločil leta 1880 in se pet let posvetil učenju, najprej v Belgiji, nato na Nizozemskem. "Pet let je samo risal," je dejal Goldin in dodal: "Pri tem ne gre za pripravljalne risbe, ampak za polnokrvna dela." Na risbah je upodobil kmete, kopače, rudarje - skromno in revno plast družbe.

Od temnega k svetlemu
Svoje prvo olje je naslikal leta 1881 - to je bilo tihožitje z naslovom Slamnik. V prvem obdobju je njegova paleta izrazito temnih tonov, rjavih, oker in črnih, v katerih je upodabljal okolico in žanrske podobe kmečkega življenja. Znani so njegovi Jedci krompirja iz leta 1885. Leto pozneje je bil že na poti v Pariz, kjer so ga prevzeli impresionisti. Tam je spoznal umetnike, kot so bili Henri de Toulouse-Lautrec, Emile Bernard, Camille Pissarro, John Russell in seveda Paul Gauguin, s katerim sta pozneje slikala in se sprla v Provansi.

Srečanje s pariškim likovnim prizoriščem je posvetlilo njegov kolorit. Njegova poteza je postala izrazitejša, dramatičnost slike pa je poudarjal s črnim robljenjem barvnih ploskev. Zanimal ga je portret, a ker si modelov ni mogel privoščiti, se je obrnil k lastni podobi - v Parizu jih je naslikal vsaj 20. Leta 1888 se je naselil v Arlesu v Provansi v rumeni hiši, kamor je povabil tudi svojega prijatelja Gauguina. Postopoma je med njima prišlo do osebnih nesoglasij in decembra je Van Gogh v enem od svojih napadov Gauguinu grozil z britvijo. Pozneje si je z njo odrezal košček ušesa.

Neme krajine slikarjevih zadnjih dni
Tragični konec van Goghovega življenja, ki je postal neke vrste simbol obubožanega in nerazumljenega umetnika, je vsem dobro znan. Maja 1889 je bil sprejet v psihiatrično bolnišnico v Saint-Remyju v bližini Arlesa. V letu, ki ga je preživel v bolnišnici, je ustvaril 150 slik. Maja 1890 se je iz Saint-Remyja preselil v Auvers-sur-Oise v bližini Pariza. Julija 1890 se je na pšeničnem polju ustrelil. Razstavo v Vicenzi sklenejo s temi slikarjevimi podobami njegovega poslednjega motrenja narave … park psihiatrične bolnišnice v Saint-Remyju, pšenična polja, šopki maka in vinogradi.