V Mednarodnem grafičnem likovnem centru drevi odpirajo pregledno razstavo Borisa Jesiha. Čeprav se umetnik posveča predvsem slikarju, postavlja postavitve v središče njegova dela na papirju.

V resnici njegova grafika, tako kot risba, nastaja vzporedno s slikarskim opusom. Ob poznavanju njegovega predstavnega sveta pa slikarstva ne moremo strogo ločevati od drugih likovnih izraznih načinov, še zlasti ne od risbe in grafike, piše kustosinja Breda Škrjanec, saj je odličen risar, pri katerem črta ni nikoli samo v funkciji opisa in barva ni le dodatek k obliki. Sta enakovredna elementa in osnova njegovega vizualnega sistema, dodaja.

Njegova dela nastajajo med klasično modernistično in postmodernistično tradicijo z nagnjenjem do figuralike, ki je ni neposredno posnemal, temveč jo je razvijal in preizpraševal v odnosu do aktualnih umetnostnih smernic, piše kustosinja.

Najprej v družbi "slovenskih popartistov"
Boris Jesih, ki se je rodil leta 1943 v Škofji Loki, po končani diplomi leta 1966 pa 1969 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še specialko, je začel konec šestdesetih let razstavljati z umetniki, za katere je bilo značilno, da so v sliko vključevali podobe, ki so si jih, prirejene, izposojali iz fotografij, reklam, časopisov in televizije. Šlo je za likovnike, ki so razvijali slovensko različico poparta, prepredenega z vplivi drugih novofiguralnih smeri. V večji ali manjši sestavi so razstavljali v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji, nazadnje leta 1972. Zatem se je njihovo slikarstvo razvijalo v različne smeri.

Med letoma 1969 in 1972 je ustvarjal v duhu nove t. i. ekspresivne figuralike, njegov formalni koncept pa ni bil homogen. Nastajali so shematične geometrične reliefe glav, preizkusil se je v permutacijski kombinatoriki z računalniško strukturo, v plastiki je izživel tisto, kar ga je zanimalo v čisti abstrakciji, delal je zanimive poskuse v smeri environmenta in ustvarjal slike, ki so bile blizu popartu.

Med človekom in naravo
V njegovem opusu je prelomno leto 1974, ki prinese neke vrste individualni preboj. Na dveh pomembnih razstavah - v ljubljanski Mali galeriji in Galeriji sodobne umetnosti v Zagreb - se je predstavil z megličastimi krajinami v nežnih barvah skopega barvnega spektra, narejene tehnično natančno s finimi črticami, ki nadomeščajo potezo čopiča. Med gledalca in podobo je postavil oviro, nov element, grafično znamenje in znake, pike, črtice, križe, trikotnike, tudi mreže in okvirje, s katerimi je preusmeril gledalca od romantično privlačnih krajin k razmisleku o pravem sporočilu slike - na čedalje večjo oddaljenost med človekom in naravo.

Jesihov umetniški opus je šel skozi postopne modifikacije in pomenske spremembe, ki jih najlažje opazimo na slikovni znakovni opni njegovih del, ki z leti iz ploskovitosti prehaja v čedalje večjo organskost ter iz grafizmov preide v znake in simbole, o njegovem delu še razmišlja kustosinja.

Ko se je sredi sedemdesetih let intenzivneje posvetil grafiki, je kljub prevladi sitotiska na slovenskem likovnem prizorišču sam izbral litografijo. Ta najbolje omogoča slikarske učinke pa tudi fotopostopke, kar je lastnost njegovega dela. Z grafiko se je uveljavil tudi mednarodno.

Jesihova dela bodo pod naslovom Povezave na ogled do 11. marca 2018.