Eden najbolj kričečih primerov pa je Miren oziroma je mirensko pokopališče. Meja ga je razdelila na dva dela. Še več - mejna bodeča žica je zarezala celo čez grobove. "Še mrtvim niso dali miru. Belo mejno črto so zarisali kar čez grob mojega očeta. Bodeča žica je očetovo truplo delila na dvoje. Noge so počivale v Jugoslaviji, glava v Italiji. Ko so mi vojaški stražarji dovolili obisk groba - to pa je bilo le nekajkrat na leto, sem cvetje lahko položila le k očetovim nogam. Pri glavi mu nisem smela prižgati svečke," se spominja ena izmed domačink, ki je prišla na današnjo slovesnost ob odprtju spominskega muzeja Spomni se name v nekdanji mrliški vežici mirenskega pokopališča.

Spomin na prebežnike
Meja, ki je razdelila mirensko pokopališče, je bila izjemno zastražena - vendar ne dovolj, da čeznjo ne bi bežali v obe smeri, na zahod in na vzhod … Po ocenah organov za notranje zadeve je bilo med letoma 1950 in 1989 prav na tem območju največ nezakonitih prehodov meje.

"Tem prehodom smo v Mirnu v stari mrliški vežici pokopališča, ki ga je meja tako nerazumno razdelila, postavili muzej, ki nosi ime Spomni se name. Posvečen je vsem, ki so v želji po boljšem življenju tu prečkali mejo. Posvečen je njihovi življenjski odločitvi, njihovemu najpomembnejšemu dogodku, ko so zapustili domači kraj in se zaradi različnih razlogov podali na pot v tujino. Obup, nemoč, politika pa tudi avanturizem so jih gnali k prečkanju meje, kar je bilo nevarno. Tvegali so svojo svobodo, pa tudi življenje. V času, ko je bila meja najbolj varovana - v letih med 1948 in 1955 - so pri poskusu ilegalnega prečkanja meje iz Jugoslavije na zahod ujeli 31.930 oseb. A tudi pri poskusu prehoda iz tujine v Jugoslavijo je bilo zajetih 23.123 oseb. Za število in usode tistih, ki so na meji izgubili življenje - pa ne bomo nikoli vedeli. Ilegalci so bili večinoma jugoslovanski državljani. Kasneje so med prebežniki začeli prevladovati državljani drugih držav. Najprej bivšega vzhodnega bloka, kasneje azijskih in afriških držav," je ob odprtju povedal avtor razstave v muzeju Spomni se name Jakob Marušič.

Prgišče domače zemlje v spomin
V muzeju v Mirnu bodo lahko vsi, ki so v upanju na boljši jutri prečkali mejo, pustili del sebe v obliki prgišča domače zemlje, ki jo bodo nasuli v dva steklena stebra in s tem sami sodelovali pri ustvarjanju muzeja, ki je posvečen njim. Spomni se name - napis na mrliški vežici, kjer je muzej - je torej posvečen vsem civilistom in vojakom, ki so med letoma 1947 in 2004 na meji med Slovenijo in Italijo umrli.

Meja pa je bila tudi priložnost za zaslužek. Ne le s "kontrabantom" oziroma tihotapstvom, pač pa tudi z organiziranim vodenjem prebežnikov prek zastražene meje. V okolici Mirna je bilo znanih kar nekaj tajnih 'kanalov', kjer so ilegalcem pot kazali vodniki, večinoma domačini. Najbolj znane skrivne poti proti zahodu so bile na Vrtojbenskem polju - pri mejnem kamnu s številko 60/37, le nekaj sto metrov severno od mejne stražnice oziroma karavle Miren, skozi hruškov nasad v Mirnu in tudi prek mirenskega pokopališča. Emir Kusturica je hotel posneti prebeg v Italijo za svoj znameniti film Dom za obešanje prav na mirenskem pokopališču, vendar se je takrat nekaj domačinov uprlo oziroma snemanja ni dovolilo. Zgodovinski filmski kadri prebega v Italijo v Kusturičevem filmu so zato posneti na pokopališču v Solkanu. Sicer pa je znan podatek, da je bilo med letoma 1951 in 1953 aretiranih 729 oseb, ki so se ukvarjale z organiziranim vodenjem prebežnikov prek državne meje.

Zgodovinska pot mimo stražnic
Muzej na mirenskem pokopališču je tretji v nizu miniaturnih muzejskih zbirk, ki jih Goriški muzej ureja in odpira ob mejni črti. "Po vstopu Slovenije v šengensko območje smo začeli urejati poseben zgodovinski itinerar ob kolesarski poti, ki se sedaj vije tik ob slovensko-italijanski državni meji na relaciji med Mirnom in Solkanom. Velik del poti poteka po nekdanjih vojaških stražarskih stezah. Ob kolesarski poti sta že dva naša muzeja, ki govorita o življenju ob meji. Prvi je stražarski stolp v Vrtojbi, drugi muzej pa se nahaja v stavbi železniške postaje v Novi Gorici in je posvečen mejnim prehodom. V načrtu imamo še dva nova muzeja. Na nekdanjem maloobmejnem prehodu na Pristavi je postavitev muzeja o tihotapstvu na Goriškem. Ta bo v obmejnem objektu na Rafutu," napoveduje Andrej Malnič, direktor Goriškega muzeja.
Ob kolesarski poti, ki se tik ob državni meji vije skozi dve državi, si bo torej mogoče na razdalji desetih kilometrov ogledati štiri različne razstave o življenju ob meji. "Vsi štirje muzeji se bodo med seboj smiselno dopolnjevali in bodo v opomin in poduk vsem nam. Zato, da se ohrani spomin na težko zgodovinsko izkušnjo, da se bodo lahko v Evropi bodoči rodovi poučili, kako so nekoč državne meje in nesmiselne politične konfrontacije razjedale mir in sožitje evropskih narodov," še dodaja Malnič.
Mojca Dumančič