Rue Chabanais, številka 12: pročelje najpetičnejšega med zloglasnimi pariškimi bordeli je nekdaj menda krasil izvesek: "Dobrodošli v Chabanaisu, hiši vseh narodov". Osemnadstropna hiša v neposredni bližini Louvra to že dolgo ni več, je pa takoj čez cesto (na številki 11) prostor našel muzej, posvečen ohranjanju žgečkljivega spomina nanjo. Te dni muzej vabi na razstavo, posvečeno najboljšim letom slavnih francoskih "maisons closes", torej zakonitih bordelov.

Malo morje nujnih "sestankov s predsednikom senata"
Približno 400 eksponatov - večinoma fotografije, knjige in skice, pa tudi nekaj bolj "sugestivnih" pripomočkov - obuja spomin na čas med letoma 1860 in 1946, ko so morale tovrstne ustanove zapreti vrata (takrat jih je bilo po vsej Franciji že več kot 1.500, od tega kar 177 v Parizu). Le Chabanais je bil med drugim namreč tudi redna destinacija tujih diplomatov, politikov in podobnih pomembnežev, ki so jih francoski vladni uradniki noter tihotapili pri stranskem vhodu (na uradnem dnevnem redu so obisk na ulici Chabanais diskretno označili kot "sestanek s predsednikom senata"). Med njimi je bil celo valižanski princ, poznejši kralj Edvard VII. "Bertie", kot mu včasih pravijo Britanci, je bil tako zelo stalen gost, da je imel lastno sobo, v kateri je stala velika bakrena kad, ki jo je menda rad napolnil s šampanjcem, in nekakšen "ljubezenski stol", zamišljen posebej za trojčke (mimogrede, ko so Le Chabanais zaprli, je kad za 112 tisoč frankov kupil Salvador Dalí).

"Ti kraji poosebljajo čutnost in svetovljanskost Pariza v t. i. La Belle Époque in divjih dvajsetih odsevajo umetnost življenja, ki se je napajala s slo in ekscentričnostjo; pozabljeni svet brbotanja šampanjca ter prihodov in odhodov deklet s strankami, vse pod budnim očesom koreografinje, ki si je rekla gostiteljica," čar bordelov opisuje lastnica galerije (in samozvana "arheologinja erotike" Nicole Canet.

Potovanja na daljni Vzhod, med pirate ... ali v temno klet
Bordeli stare šole so bili torej vse prej kot ceneni, bili so skoraj palače, ki so že z bohotnim okrasjem obljubljale izpolnitev vsakršnih fantazij, njihovi lastniki pa pogosto ugledni pripadniki visoke družbe. Stare fotografije pričajo, da je bilo pročelje obloženo s kamni, da je vhod spominjal na prvinsko votlino, posamezne sobe pa so bile opremljene na to ali ono temo - vse od maroških okrasov do azijske eksotike. Chabanais je bil tako slaven, da so ga navajali tudi potovalni vodiči, Francozi pa so ga imeli skoraj za spomenik državnega pomena.

Bordeli so intimno druženje kombinirali z uglednimi restavracijami in ekskluzivnimi zabavami, kar je privabljalo tudi zvezdnike: Humphrey Bogart, Cary Grant, Mae West in Marlene Dietrich so bili, denimo, vsi redni gostje (slednja je imela najraje klub One Two Two, ki je ime dobil po svojem naslovu - 122 Rue de Provence. Tudi tam so imeli tematsko zasnovane sobe, ki zvenijo kot sprehod skozi zabaviščni park: afriška soba, piratska soba, dvorana zrcal in seveda mučilnica).

Literarni velikan Marcel Proust je bil eden izmed tistih, ki so finančno podprli odprtje dveh bordelov, namenjenih homoseksualcem (in ju nato skoraj vsak dan obiskoval pod privzetim imenom). Henri de Toulouse-Lautrec je "pomagal" drugače: Chabanaisu je za sobo na temo Pompejev podaril 16 svojih slik z upodobitvami ženskih in moških kentavrov (danes so v zasebni lasti).

Na razstavi lahko obiskovalci vidijo še biče in podobne pripomočke za šeškanje ter stereoskop (napravo, ki omogoča tridimenzionalno gledanje fotografskih posnetkov), s katerim so si stranke lahko ogledale dekleta, ki so bila na voljo. Canetova obžaluje le, da se še ni uspela dokopati do slavnega "Guide Rose" (roza vodiča), knjižice, v kateri so bili zbrani naslovi vseh javnih hiš "v Parizu, provincah in kolonijah". Za nekaj obstoječih primerkov menda ve, a so lastniki nanje tako navezani, da jih nočejo prodati.