Karel Zelenko, ki se je rodil leta 1925 v Celju, je med zadnjimi še živečimi umetniki svoje generacije 90-letnikov. Kot je razvidno iz njegovega osebnega mota, ki je tudi naslov razstave, ga lahko označimo za avtorja, ki vseskozi vztraja pri avtentični likovni tematiki in svojstvenem umetniškem jeziku, so zapisali v MGLC-ju.

Grafika, ki je ostala zvesta figuraliki
Je umetnik, ki se nikoli ni uklanjal aktualnim dogajanjem in spremembam v umetnosti doma in na tujem. Ostal je obdan s svojim figuralnim in krajinskim svetom, s katerim še danes izpolnjuje svoje likovno poslanstvo. Vseskozi deluje kot samostojni umetnik. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, ilustracijo in keramiko.

Zbirka MGLC-ja hrani več kot 100 Zelenkovih grafik. Vse so usmerjene h klasičnim temam in motivom: krajini, figuralnim prizorom in portretu, iz njih pa govori umetnikov poseben občutek za človeka. Zelenka zanima vse, kar se mu je na poti skozi življenje vtisnilo v spomin. Dogodke pogosto obdela kritično ali celo z rahlo ironijo. Kot velik častilec narave se večkrat dotakne tudi ekoloških tem. Prav zaradi kritičnosti in ironičnosti Zelenkova dela ostajajo aktualna.

Razstava bo povezala vse vidike umetnikovega ustvarjanja tako v časovnem preseku kot tudi skozi presek medijev in motivov. Poleg grafičnih del iz zbirke, ki predstavljajo osrednji del razstave, bodo na ogled tudi avtorjeve slike, ilustracije in keramika. Razstava bo odprta med 14. junijem in 18. septembrom.

Topel veter iz Barcelone
Na razstavi Antoni Tapies, Grafika 1959-1987, ki jo v MGLC-ju pripravljajo s Fundacio Antoni Tapies iz Barcelone, bo med 23. februarjem in 5. junijem na ogled umetnikov grafični opus, nastal v omenjenem obdobju, ki ga bodo dopolnjevali umetniški objekti s konca 80. let preteklega stoletja.

Slikar, kipar, grafik in teoretik Antoni Tapies (1923-2012), ki se je rodil v Barceloni, danes velja za enega najbolj priznanih katalonskih umetnikov po drugi svetovni vojni. Umetnika sta privlačila relief in izrazna vrednost materialov, ki niso tradicionalno umetniški, denimo marmorni prah, pesek, zemlja. Prav ti so do leta 1954 postali prepoznavna značilnost njegovega zrelega ustvarjanja.

Radikalen pristop
Umetnikovo grafično delo je treba razumeti kot neločljiv del njegove celotne umetniške produkcije, so zapisali v MGLC-ju. Sam je večkrat pojasnil, da je bakreno ploščo uporabljal tako, kot bi uporabljal karton ali kos papirja, saj se je vsakršnega dela lotil v enakem duhu. Njegovo zanimanje za umetniško delo z vidika materialov je v grafiki našlo široko paleto izraznih možnosti, saj je moral za želene rezultate tradicionalne tehnične postopke podvreči novim tehnikam in materialom, dotlej neznanim v svetu grafike.

Grafike je začel ustvarjati na pobudo nekaterih založnikov. Čeprav so njegove prve grafike nastale leta 1947, je njihovo neprekinjeno ustvarjanje začel šele ob koncu 50. let. Sodeloval je predvsem s šestimi založbami, pri čemer je vsako sodelovanje vključevalo delo z različnimi tiskarji, ki jih je s svojimi idejami spodbujal k iskanju novih tehničnih rešitev.

V umetnikovem delu prevladuje niz podob in oblik, ki se ponavljajo skozi njegovo celotno kariero. Te se pogosto izrazijo v bolj ali manj odprtih serijah, kot so grafike Roig i negre (1985) ali serija Variations sur un theme musical iz leta 1987, ki jo je navdihnila tema Roberta Schumanna. Glasba, osvobojena vseh opisnih elementov, ima za Tapiesa najčistejšo izrazno lastnost. Od tod izvira njegovo zanimanje za najrazličnejše združevanje nizov podob in osebnih obsesij s preprostejšimi elementi.

Špančev vpliv na slovenske mojstre
Tapies je večkrat sodeloval na ljubljanskem grafičnem bienalu, prvič leta 1967, in takoj prejel veliko nagrado. Njegova umetnost je močno vplivala na slovenske avtorje, ki se jih je dotaknil informel, med njimi so bili Janez Bernik, Andrej Jemec in Bogdan Borčić. Vpliv umetnika na slovenske umetnike bodo v MGLC-ju raziskovali s predavanji z uveljavljenimi slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji, poznavalci in kritiki.