Leitmotiv letošnjega sejma, s katerim se umetniški svet postavlja po robu svetovni finančni krizi, je "namesto denarja izjemna kakovost". "Stavimo na močne vsebine in ideje, manj na denarni vidik," pojasnjuje Marc Spiegler, ki sejem vodi v sodelovanju z Annette Schönholzer. No, kljub finančni krizi in napovedim verjetno manj spektakularnega trgovanja se cene številnih umetnin vendarle spet gibljejo v območju sedemmestnih številk.

Na seznamu približno 2.500 sodelujočih umetnikov, katerih dela bodo do 14. junija na ogled obiskovalcem stojnic kakšnih 300 galerij, padejo v oči številna velika, "preverjena" imena, denimo Georg Baselitz, Ludwig Kirchner, Francis Bacon, Lucio Fontana, Jean-Michel Basquiat in Pablo Picasso (njegovo platno je na prodaj za 18 milijonov dolarjev); galerije so se namreč potrudile prinesti čisto najboljše kose umetnosti 20. in 21. stoletja, kar jih imajo.

Našel se je tudi prostor za eksperimentalna dela velikih formatov, kar potrjuje poseben oddelek, naslovljen Art Unlimited, kjer je postavljenih 60 ogromnih umetniških del, med njimi niz slik Sigmarja Polkeja pod skupnim naslovom Cloud Paintings; enajstmetrskega platna Andyja Warhola, Big retrospective painting (1979), pa se tako ali tako ne da spregledati. Ocenjeno je na 74 milijonov dolarjev, kar je približno toliko, kolikor je trenutni rekord za najdražje kadar koli prodano Warholovo delo.

Zasuk nazaj k tradiciji
Basel pa vseeno ponuja čisto drugačno panoramo sodobne umetnosti kot skoraj vzporedni beneški bienale: če v Benetkah kraljujejo inštalacije, sta v Švici v ospredju slikarstvo in fotografija, manj pa je šokantnih, grotesknih ali provokativnih kosov, ki so v prejšnjih letih presenečali na skoraj vsakem koraku. V prej vrsto let preziranem in preživetem konceptu "lepote" je umetniški svet v teh negotovih časih očitno našel uteho.
Ana Jurc

Najbolj zgovorne so seveda slike, zato vabimo k ogledu fotogalerije utrinkov z Art Basla.