Mona Liza, ki je bila nekoč v lasti francoskega kralja Franca I. (tistega, ki je Leonarda da Vincija tudi povabil na svoj dvor in od njega kupil znameniti portret enigmatičnega nasmeha), je bila ena prvih likovnih del, ki so jih v Louvru razstavili. Potem, ko so v 19. stoletju renesančnega slikarja začeli slaviti kot enega največjih genijev vseh časov, je s tem naraščala tudi priljubljenost slike, ki je obveljala za portret femme fatal. Foto: EPA
Mona Liza, ki je bila nekoč v lasti francoskega kralja Franca I. (tistega, ki je Leonarda da Vincija tudi povabil na svoj dvor in od njega kupil znameniti portret enigmatičnega nasmeha), je bila ena prvih likovnih del, ki so jih v Louvru razstavili. Potem, ko so v 19. stoletju renesančnega slikarja začeli slaviti kot enega največjih genijev vseh časov, je s tem naraščala tudi priljubljenost slike, ki je obveljala za portret femme fatal. Foto: EPA
Francoise Nyssen
Francoska ministrica za kulturo Francoise Nyssen ne vidi razloga, zakaj dragocena likovna dela ne bi predstavili tudi v drugih razstaviščih države. Foto: EPA
Mona Liza
Poznavalci Leonardovega dela so se po dolgem pregovarjanju zedinili, da je na sliki, ki je nastala med letoma 1503 in 1506, po mnenju nekaterih strokovnjakov celo po 1513, verjetno žena firenškega trgovca s svilo Lisa Gherardini. Foto: EPA

Ministrica Francoise Nyssen je v nedavnem pogovoru za radio Europe I dejala, da resno razmišlja o potujoči razstavi najbolj cenjenih likovnih del francoskih zbirk. Svojo idejo je že predstavila predsedniku Louvra, saj ne vidi razloga, da bi tovrstna dela ves čas razstavljali zgolj na enem mestu. "Prioritetno se mi zdi upreti kulturni segregaciji in dolgoročni načrt za selitev del je ključni način za doseganje tega," njene besede povzema Guardian.

Slika, ki je s svojim zdaj že mitskim enigmatičnim naslovom postala ena najbolj priljubljenih in prepoznavnih likovnih del na svetu, vsako leto v Louvre privabi milijone ljudi. V Francijo je sliko, ki je nastala med 1503 in 1505, pripeljal Leonardo da Vinci sam. Leta 1516 jo je ob svoji selitvi na dvor francoskega kralja Franca I. pripeljal s seboj na grad Amboise. Po umetnikovi smrti je bila slika najprej v kraljevem dvorcu Fontainebleau, pozneje pa v palači v Versaillesu in v zasebni zbirki Ludvika XIV. Po francoski revoluciji je končno pristala v Louvru. Tega je zapustila le v redkih primerih; Napoleon si je z njo okrasil spalnico v Tuilerijski palači, med francosko-prusko vojno so zaradi varnosti delo odnesli iz muzeja in ga skrival po različnih francoskih mestih, leta 1911 pa je za dve leti izginila, potem ko so jo ukradli iz zbirke (sliko so našli pozneje v Firencah).

Muzejski strokovnjaki sliko neradi posojajo tako zaradi same občutljivosti dela, še bolj pa zaradi varnostnih razlogov. Francoise Nyssen zaradi tega ni pretirano zaskrbljena, kot primer dobre prakse pa navaja znamenito srednjeveško tapiserijo iz Bayeuxa, ki jo bodo med prenovo muzeja leta 2022 posodili Veliki Britaniji. Odločitev o začasni selitvi več kot 70 metrov dolge tapiserije, ki upodablja bitko pri Hastingsu leta 1066, je januarja na svojem obisku v Veliki Britaniji oznanil francoski predsednik Emmanuel Macron. Projekt naj bi izvedli v petih letih, najprej pa morajo strokovnjaki proučiti načine, da dragoceno delo prenesejo brez morebitnih poškodb.

Louvre zavrnil Firence
Zanimanje za Mono Lizo so že pokazali v Lensu, kjer od leta 2012 domuje ena od izpostav Louvra. Slika je Lovre zapustila leta 1974 za razstavi v Tokiu in Moskvi, novejši poskusi Firenc, da bi delo leta 2013 razstavili v nekdanji zibelki renesanse, kjer naj bi Leonardo tudi začel slikati podobo žene firenškega trgovca s svilo Lise Gherardini, pa so ostali neuspešni.