Berlinski fotograf Axel Hansmann v svoji seriji Verlorene Orte (Izgubljeni kraji) tematizira lepoto opuščenih zgradb iz nekih minulih časov vzhodnonemškega komunističnega režima. Na lov za motivi se je podal v razpadajoče pivnice, tovarne in bolnišnice, tudi take, ki so jih medtem že porušili, in iz njih "izbezal" svojevrstno morbidno lepoto.

Prizori, iztrgani razjedanju časa
Večina teh razpadajočih arhitektur, na primer sanatorij Beelitz v Brandenburgu, danes seveda ni več odprta za javnost ali pa so jih medtem vandali uničili skoraj do nerazpoznavnosti - kar pomeni, da so Hansmannove fotografije ne le umetniški projekt, ampak tudi zgodovinski dokument. "V veliki meri je bistvo mojega projekta v tem, da skušam ujeti lepoto, preden dokončno izgine," je fotograf povedal za Der Spiegel. "Razkrajajoči se kraji so lahko čudoviti."

Kraje, ki jih po navadi obiskujejo le skvoterji, grafitarji in lokalni najstniki, Hansmann fotografira že od leta 2007. Svoj najljubši kraj, zgoraj omenjeni sanatorij, je tako, denimo, obiskal že trinajstkrat. Nove destinacije išče s pomočjo cele mreže, kot si sami rečejo, "urbanih raziskovalcev" - fotografov, ki se osredotočajo izrecno na lokacije, ki javnosti niso dostopne, a svoja odkritja, da jih ne bi preplavili radovedneži, po navadi raje obdržijo zase.

Pridih umet(el)nega
Zaradi posebne tehnike in naknadne HDR-obdelave, s pomočjo katere se več slik z enako vsebino in drugačnimi stopnjami svetlosti zlije v eno, Hansmannove fotografije namenoma spominjajo na tradicionalne oljne slike. Rezultat tega zlitja je večji nabor tonov svetlosti v sliki, kar pomeni, da je v zelo temnih in zelo svetlih območjih slike več detajlov - pa tudi to, da je Hansmann po fotografiranju še ure in ure preživel pred računalnikom.

Umetnik pravi, da vsako vest o rušenju katere od "njegovih" lokacij spremlja nekakšna nedoločna žalost. "Boli me, ko katero od teh zgradb porušijo, vandalizirajo ali pa uporabljajo kot smetišče. Žalostno je gledati uničenje nečesa lepega."