Na razstavi z naslovom Šepet neznatnosti, ki bo v Trnovem na ogled do 3. aprila, so na ogled tako slike za umetnika značilnih velikih formatov kot tiste intimnejše velikosti. Nezgrešljivi liki žensk v molilnih držah, na trenutke asimilirane v barvne lise, v horizont zazrte pojave v kontemplaciji, vse nekakšna metafora človeške eksistence. Kot pravi umetnik, ga ti arhetipski liki spremljajo, leta dolgo ga spremljajo, potem pa iz njih kaj nastane, včasih tudi ne... V večplastno razvrščenost barvnih ploskev zarisane figure nam ne odgovarjajo, ampak sprašujejo, iščejo, ugibajo. Nič drugače kot besedno se slikar, kipar, grafik, likovni teoretik in publicist tudi likovno loteva večno zanimivih, večno žgočih in predvsem nerešljivih tem, iskreno, brez bližnjic in všečnih odgovorov.
"Izhodiščni imperativ ... vidim v permanentnem prizadevanju za odličnost slikarske prezence, ... metjejska perfekcija ne zadovoljuje brez zavezujoče vsebine. Slikarstvo je trda pot, pot brez bližnjic, brez všečnih rešitev.....in potreben je ves čas za permanentno vzdrževanje stabilne slikarske kondicije," razmišlja umetnik sam.
Njegove slike se navezujejo na lastne moči, na srž likovnega izraza, govorijo same iz sebe, skoraj asketsko opuščajo vse pripovedovanje in vse opombe o tistem, s čimer se je avtor srečal in iz česar je zajemal, ko je slika nastajala.
O moči Muhovičeve likovne govorice 'spregovorijo' njegove ilustracije Rilkejevih pesmi Marijino življenje (Logos 2006). Likovna govorica je osnovni jezik in ne alternativa, ravno tako, kot je v njegovih tekstih jezik povsem samostojno orodje. Kot je o modernističnih vizualnih raziskavah Jožefa Muhoviča zapisal prevajalec Rilkejevih pesmi Gorazd Kocjančič, stopajo v takšen dialog s to poezijo, za kakršnega je Vogelerju manjkalo poguma. V njem prepozna celo še en prevod ciklusa: "avtentičen in zvest, svež in navdihujoč – in vrh vsega zapisan v jeziku, ki je dosti bolj univerzalen od slovenskega".
Slika je predvsem prisotnost. Tukaj in zdaj. Ko živimo tukaj, nas prostor nekako neha omejevati, ko živimo zdaj, nam čas na nek način več ne gospoduje. Pa se ne bi srečevali kar tako, med tukaj in zdaj? Voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, bi lahko rekli tako ob njegovih slikah, grafikah in kipih kot tudi pri njegovih tekstih.

Od Dunaja do Arizone
Jožef Muhovič se je rodil leta 1954 v Sv. Lenartu pri Gornjem gradu. Leta 1977 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 1980 zaključil specialko iz slikarstva pri Janezu Berniku in 1981 iz grafike pri Bogdanu Borčiću. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral tudi filozofijo (1981 magisterij in 1986 doktorat). V letih od 1993 do 1996 se je postdoktorsko izpopolnjeval v Nemčiji kot štipendist Humboldtove ustanove (Alexander von Humboldt Stiftung) na univerzah v Magdeburgu (W. Welsch) in v Berlinu (A. Wellmer). Zaposlen je kot redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Predstavil se je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, njegova dela hranijo v pomembnih zbirkah od dunajske Albertine do univerze v Arizoni v ZDA.