V avli ministrstva za kulturo so na ogled dela Avgusta Černigoja, s čimer se poklanjajo 120-letnici njegovega rojstva. Razstava prinaša 22 del, ki jih je ustvaril v obdobju od leta 1916 do leta 1973. Gre za stvaritve v različnih tehnikah - od olja na platnu, akvarela in mešane tehnike na lesu -, ki so del zbirke goriške družbe KB 1909.

Sporočilo najpomembnejšega slovenskega avantgardista se je močno zasidralo v zavest slovenske kulture z dvema velikima razstavama ob 100-letnici njegovega rojstva - z razstavo Tank - slovenska zgodovinska avantgarda v Moderni galeriji v Ljubljani in s pregledno razstavo umetnikovega opusa v tržaškem muzeju Revoltella - ter z dvema bogatima zbirkama, od leta 1987 v galeriji, ki nosi njegovo ime, v Lipici s skoraj 1.400 eksponati in z deli, ki jih hranijo v likovni zbirki družbe KB 1909, beremo v besedilu Nelide Nemec.

Vihrava, vedno iščoča in nekonformistična nrav
Avgust Černigoj (1898–1985) je že od svojih zgodnjih začetkov vznemirjal tako občinstvo kot kritike zaradi vihrave, vedno iščoče in nekonformistične avantgardne umetniške nravi. Več kot šest desetletij je bil živo navzoč tako v zamejskem prostoru, kjer so se ob njegovih zgledih in vplivih razvili mnogi likovni umetniki (Franco Vecchiet, Klavdij Palčič, Marjan Kravos in drugi), kot tudi v slovenskem, kjer je, tako kot že s svojo prvo samostojno razstavo leta 1924 v Ljubljani, tudi ob ponovnih srečanjih s slovensko likovno umetnostjo po drugi svetovni vojni korenito posegal v likovna prizadevanja, beremo v spremnem besedilu.

Ključno srečanje z Bauhausom
Nadalje je bilo po mnenju Nemčeve za njegov umetniški credo, pa tudi dojemanje sebe in sveta, odločilno njegovo bivanje v Weimarju in spoznavanje novosti, ki so jih izpostavljali na slovitem Bauhausu. V tem zgodnjem obdobju je ustvaril dela, v katerih je strnil avantgardne metode futurizma, dadaizma, konstruktivizma in zenitizma.

Po tem obdobju se je postopoma približeval modernističnim umetnostnim tokovom v Sloveniji in se okrog leta 1930 odločil za monokromno, kubistično, plastično novostvarnostno estetiko tako v slikarstvu kot v kiparstvu. Nato pa se je prepustil bolj sproščenemu slikarskemu prijemu v klasičnih žanrih portreta, tihožitja in krajine. Velja, da je na začetku 50. let skupaj s tržaškim slikarjem Lojzetom Spacalom, čigar dela so tudi uvrščena v zbirko goriške družbe KB 1909, vnesel svežino svobodne umetniške izpovedi v slovenski prostor, ki je bil še močno pod vplivom socialističnega realizma.

Vseživljenjska odprtost za raznolike tehnike
Prav tako v naslednjem desetletju se je angažirano prepuščal iskanjem novih likovnih prijemov in se loteval novogeometrijskih razporejanj slikovne podlage. Začel je tudi razgrajevati interiere in krajine v slikarstvu, v grafiki pa je prehajal v abstrakcijo. Konec 60. in 70. leta prinesejo lepljenke in ponovno obujene umetnostne objekte, 80. leta pa konstrukcije, pastele in grafike.

Černigoj je veliko snoval v grafičnih tehnikah, v jedkanici, linorezu in lesorezu, navduševal pa se je tudi nad lepljenkami, ki jih je uporabljal tudi v scenografskih osnutkih. Tu je pogosto interveniral z barvnimi svinčniki. Ustvarjal je v mešani tehniki, na jesen svojega življenja zelo rad tudi v akvarelu pastelu. Zelo blizu so mu bile strganke pa tudi objekti.

Izpostaviti velja tudi njegov neprecenljivi opus poslikav v primorskih cerkvah, v Drežnici, Grahovem, Knežaku, Košani in na Baču, ne nazadnje pa je treba omeniti še njegovo sodelovanje pri snovanju velikih ladijskih dekoracij.

Razstavo v avli ministrstva za kulturo organizira Galerija Prešernovih nagrajencev iz Kranja, na ogled pa je do 28. septembra.