Lego: Koncentracijsko taborišče, delo poljskega umetnika Zbignewa Libere, je bilo prvič razstavljeno leta 1996 v Centru sodobne umetnosti v Varšavi. Sedem škatel "prirejenih" legokock, ki poudarjajo prepad med idealiziranim svetom, ki se prodaja otrokom, in kruto resničnostjo, je pri nekaterih je že takrat (in velikokrat pozneje) naletelo na kritike, češ da trivializirajo holokavst. "Koliko še, preden bo naša kultura pri otrocih ustvarila željo po miniaturnem koncentracijskem taborišču?" je takrat zapisal umetnostni kritik Nigel Warwick. "Katere kulturne silnice bodo izbrisale legitimnost in vplih takih zgodovinskih dogodkov v zavesti sodobnikov?"

Libera, ki je pod komunističnim režimom kot kazen za risanje političnih karikatur leto dni preživel za zapahi, je svoje koncentracijsko taborišče opisal kot provokacijo na temo vzgoje otrok, družbenih norm in "kulturne kakofonije, ki jo je prosti trg pripeljal v nekoč komunistično Vzhodno Evropo". Škatle legokock so bile del večje serije, Popravna sredstva, v kateri so tudi barbike z velikimi trebuhi in širšimi stegni ter plastičen dojenček s poraščenimi nogami in podpazduhami.

Okostnjaki iz gusarskih paketov dobijo nov, grozljiv kontekst
Liberov model iz legokock vključuje barake, kupe mrličev, stražni stolp s stražarji in plinsko celico. Našteto je umetnik zapakiral v kartonaste škatle, kot da gre za standardne komplete legokock, in jih opremil z običajnimi deklaracijami v več jezikih. Svoje modelčke je sestavljene tudi fotografiral; med prizori so se tako znašli zdravniki, ki z električnim tokom ubijajo jetnike, in kupi okončin, nagrmadeni pred jetniško barako, ki je videti kot tiste v Auschwitzu, in okostnjačke (sposodil si jih je od Legovih paketov z gusarji), ki vlačijo trupla v krematorij.

Lego, simbol za "odprte možnosti"
Libera svoje stvaritve poparta izdeluje v več izvodih, kar seveda namiguje na to, da se tudi zgodovina ponavlja, v svoji razpravi Iconoclasm in Conceptual Art About the Shoah poudarja zgodovinar Stephen C. Feinstein. "Njegove legokocke so na prvi pogled nemško koncentracijsko taborišče - a obenem ni na njih nič specifično nemškega, torej bi bilo prizorišče lahko tudi Bosna ali sovjetski gulag. Elementi za genocid so, namiguje Liberova umetnost, prisotni v civilizaciji - najti se mora le oseba, ki delce "pravilno" sestavi. (...) Obenem je tudi sugestija koncentracijskega taborišča predvsem na škatli. Predlog gradnje taborišča tako vsebuje tudi svojo antitezo - sestavljanje nečesa čisto drugega iz istega materiala."

Delo je bilo razstavljeno tudi v Judovskem muzeju v New Yorku, in sicer v sklopu razstave Zrcaljenje zla. Varšavski muzej je Lego: Koncentracijsko taborišče odkupil od nekega norveškega zbiratelja za 55.000 evrov.

Lego je umetniku kocke podaril, čeprav so pozneje pri podjetju zatrjevali, da niso vedeli, kaj bo iz njih zgradil; po poročilu nekaterih medijev so si tudi lep čas prizadevali, da bo svoje izdelke umaknil, a na koncu odnehali.

Ga je požrla "pošast", proti kateri se je bojeval?
Velik škandal na to temo je sledil leta 1997, ko je bil Libera povabljen, naj svojo domovino predstavlja na beneškem bienalu, obenem pa so ga poljske oblasti prosile, naj vendarle ne razstavi spornih legokock. Kustos poljskega paviljona Jan Stanislaw Wojciechowski je pripomnil, da bi bilo storiti kaj takega skoraj antisemitsko, obenem pa izrazil "skrb", da je Libera podlegel prav komercialnemu pritisku, ki naj bi ga s svojo umetnostjo razkrinkaval: "Bojim se, da gre samo za igro. Je hiperkritičen do množične kulture ali pa gre v bistvu za ljubezenski objem, uporabo imena znamke - podobno, kot to počne Benetton - na šokanten način, pri čemer ima vse skupaj komercialen cilj?"

Beneškemu bienalu se je odpovedal
Glede beneškega bienala, ki je najbrž uresničitev sanj za vsakega neuveljavljenega umetnika, se je Libera na koncu odločil, da ne bo sodeloval. "To je čista cenzura," je bil ogorčen nad kustosovim navodilom. "S svojo umetnino sem hotel odpreti razpravo, ne pa je potlačiti."