Bienale, ki bo potekal do 31. januarja, predstavlja 64 avtorjev in eno avtorsko skupino. Poleg nagrade za življenjsko delo so na otvoritveni slovesnosti podelili še nagrado, plakete in priznanja Hinka Smrekarja.
Odmik od uveljavljene predstave ilustracije
Delo osrednjih ilustratork desetega bienala Kamile Volčanšek in dvakratne dobitnice nagrade Hinka Smrekarja Marije Lucije Stupica na neki način povezuje celostna umetnina. Kot takšne namreč lahko po besedah predsednika žirije, umetnostnega zgodovinarja Braneta Koviča, brez pretiravanja označimo ilustracije Volčanškove. V teh usklajeno sobivajo linije, barve, narativni, dekorativni in oblikovalski elementi. Ikonografska izhodišča njenih upodobitev so zelo raznolika in segajo od ljudskih pravljic prek klasičnih besedil bratov Grimm in H. C. Andersena do sodobnih literarnih predlog. A ne glede na ta referenčni okvir je tisto, kar pri Volčanškovi najbolj pritegne, pogled, svojevrstna "subverzivna" nota, odmik od utečenih predstav o tem, kaj naj bi ilustracija književnosti bila.
Kot še piše, je njen pristop k posameznim nalogam bistveno bolj temeljit od prevladujočega koncepta interakcije med besedili in podobami. Je intelektualno in emocionalno širši, vseskozi pa avtorsko izviren in izrazno sugestiven. Umetnica se namreč pri konkretnih projektih ne omejuje le na tekstovno predlogo, temveč vedno poskuša podatkovne danosti povezati z ustreznim zgodovinskim oziroma antropološkim kontekstom, v katerega so postavljeni upodobljeni prizori.
Velika ljubiteljica domišljije
Ilustracije Marije Lucije Stupica ustvarjajo celostno umetnino v dialogu z besedilom. V svojo ilustracijo je po besedah umetnostne zgodovinarke Judite Krivec Dragan edinstveno ujela svoj čas, prostor, sodobnike, predvsem pa sebe. Njene podobe daleč presegajo temeljne naloge ilustriranja. Bila je prava pravljičarka, tako zelo zaljubljena v domišljijski svet, da ji je v slehernem detajlu uspelo najti motiv, s katerim je napletla pripoved epskih razsežnosti, v njej pa ni manjkalo niti strašljive baladnosti niti posebnega, včasih osupljivo jedkega humorja. Tudi navdih za formalno podobo svojega sveta je ilustratorka našla v prvi polovici 19. stoletja. Domišljija ji je v umetnosti pomenila največ, prav tako pa ji je bila tista svetla stran življenja, ki je vsakdanu, pa naj je bil ranljivi duši še tako neizprosen, dajala smisel bivanja, je še zapisala Krivec Draganova.
Ilustracije Kamile Volčanšek bodo do 16. decembra na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma. Nagrajenko so poleg Koviča izbrali še Maja Gspan Vičič, Lucijan Bratuš, Silvester Plotajs Sicoe in Nina Pirnat Spahić, ki so letos pregledali 138 prijavljenih ilustratorskih projektov.

Ilustracija v času negotovosti
Slovenski bienale ilustracije, ki sta ga Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov in razstavni program CD-ja prvič priredila leta 1993, je bil ustanovljen predvsem kot možnost za redno preverjanje in primerjanje ustvarjalnih dosežkov na tem likovnem področju, obenem pa je namenjen ilustraciji kot umetnostno samosvoji likovni disciplini poleg knjižne oziroma tiskane zagotavlja tudi redno galerijsko potrditev. Zato pomeni po besedah organizatorjev razstava dragocen prispevek k uveljavljanju ilustracije, ki je nepogrešljiva pri sooblikovanju likovnega gledanja in razumevanja mladih in najmlajših, predstavlja pa tako dela znanih umetnic in umetnikov kot mlajših avtorjev.

Podobno kot pred leti njen predhodnik Jure Mikuž tudi Nina Pirnat Spahić v spremnem besedilu bienala odpira prav vprašanje tradicionalnega 'prezira' do ilustracije kot obrobnega likovnega področja. Ali se ta tudi v umetnostnih krogih kaže s skorajda popolno tišino v kritiškem ocenjevanju ter odsotnosti poglobljene teoretične in znanstveno-raziskovalne obravnave tega področja? Vprašanja so najbrž retorična, piše, ob zavedanju vseh pomanjkljivosti nacionalne kulturne politike, ki se daljnosežno odraža tudi v slovenski umetnostni zgodovini in humanističnih vedah nasploh. "Čas izrazite negotovosti v slovenski družbi ne vliva optimizma, saj prinaša le pospešeno destrukcijo komaj delujočih mehanizmov v kulturi, izobraževanju in znanosti. V tem vzdušju še zlasti ni pričakovati interdisciplinarne refleksije o naših najmlajših in njihovem doživljanju podob, ki jim jih ponujamo."