Že s svojo impozantno pojavo je Rihard Jakopič naredil impresiven vtis. Slikarski in kiparski kolegi so ga upodabljali kot Zevsa, Mojzesa, Boga Očeta, vojskovodjo na čelu falange slovenskih umetnikov, vihtečega čopič in paleto kot sulico in ščit. Tako zelo so ga občudovali, slikarja, čigar družbenopolitično delovanje je uresničilo prvi javni razstavni prostor na Slovenskem leta 1909 in pomagalo utrditi tedaj še šibek umetniški trg.

Po koncu prve svetovne vojne se nobena kulturna manifestacija ni odvila brez njegove navzočnosti. Bil je med pobudniki ustanovitve Narodne galerije, "svetniški patron novomeške pomladi, gromovnik v boju za družbeni status umetnikov". "Od mecenov slovenska umetnost ne more živeti, ker jih ni, jih ni bilo in jih ne bo!" je leta 1931 povzel stanje slovenske kulture, ki se ne zdi tako zelo oddaljeno od stanja danes. Sedem let pozneje pa je dejal: "Danes je umetnost, najvišji izraz človeške duše, potisnjena stran ..."

Nova razstava predstavlja tega velikana slovenske umetnosti skozi intimnejšo prizmo - ozira se po risbah, ki so spremljale Jakopičevo ustvarjalno pot. V Narodni galeriji so v zadnjem poldrugem desetletju pridobili nekaj pomembnih Jakopičevih slik in približno 1.600 risb. Ker so prihajale izrezane iz svojih prvotnih kontekstov in pomešane med seboj, si v galeriji v želji po boljšem razumevanju Jakopičevega dela prizadevajo množico risb urediti in rekonstruirati prvotne beležnice in risarske pole.

Stenografski zarisi prihodnjih kompozicij
Po štirih semestrih akademskega študija se je Jakopič od risbe distanciral. Drobne in ponižne risbe so bile le stenografski zarisi prihodnjih kompozicij, šele pozneje tudi kot način reševanja posameznih problemov v detajlih. Leta 1926 je dobil naročilo, ki ga je preusmeril k pravi risarski disciplini. Mestna občina Ljubljanska mu je zaupala poslikavo prehoda z ulice v atrij novega stanovanjskega kompleksa Meksika na Njegoševi cesti. Projekt je usodno usmeril njegovo delo do konca življenja. Iz študije za Meksiko, ki obsega stotino risb, namreč izhaja skoraj vsa njegova poznejša slikarska snov.

V Narodni galeriji bo do 28. februarja na ogled 346 risb, 43 slik in 4 fotografije. Ker Jakopič risb nikoli ni namenil javnosti, jih predstavljajo v njihovi primarni funkciji, ob slikah, ki jih je mojster z njihovo pomočjo uresničil.

"Pisana beseda je revna, ji manjka barva, ton, zategljaj in ne izraža tistega, kar govorjena. Govorjena beseda je živa. Pisani besedi manjka muzika govorjene ... Z barvami se da mnogo več razodeti. Samo človek mora znati brati. Mora barvo občutiti kot nekaj živega," je bil prepričan Jakopič.