Odstopanje od ustaljenih norm in upor proti ustaljenemu okolju vsaka doba označi za čudaško. Med slovenskimi slikarji druge polovice 19. stoletja je bil takšne stigme deležen Jožef Petkovšek (1861–1898), ki ga nepopustljiv malomeščanski okus ni razumel, zato pa so v njem vizionarsko kakovost odkrili nekateri umetniki. Naklonjeni so mu bili predvsem Rihard Jakopič in Matej Sternen, tudi Jurij Šubic, čeprav je do mlajšega kolega vedno gojil pokroviteljski odnos, pa Ivan Vavpotič in Ivan Cankar. Leta 1910 je Jakopič v svojem znamenitem paviljonu razstavil tri Petkovškova dela, med njimi tudi Doma, ki mu je Ivan Cankar posvetil črtico Petkovškov obraz in v njej zapisal svojo interpretacijo odtujenega razpoloženja slike.

Prva realistična upodobitev kmečke notranjščine, obenem pa študija družinskih odnosov skozi prizmo tedaj porajajoče se psihoanalize, je postala največkrat reinterpretirana slika v slovenski umetnosti. Vsaka generacija najde v sliki nekaj novega, obenem pa je Petkovškova zgodba neusahljiv vir literarnih in televizijskih del (Nori malar, scenarij: Andrej Hieng, režija: Matjaž Klopčič, 1978).

V Narodni galeriji hranijo večino Petkovškovega opusa 20 slik in šestih risb. Petkovšek je v napadih duševnih stisk veliko del uničil, marsikatere slike pa tudi ni dokončal. Poleg tega so po njegovi smrti več njegovih del ocenili kot manjvredna in jih zato zavrgli, pojasnjuje kustos Narodne galerije dr. Ferdinand Šerbelj. Notarski zapis omenja številna dela, ki jih danes ne poznamo, kar pomeni, da so gotovo izginila za vedno, še pove Šerbelj. "Dela, ki so se ohranila, pa Petkovška uvrščajo med ključne realiste našega 19. stoletja in eno od pomembnih slik njegovega opusa, ki še ni v zbirkah Narodne galerije, so tudi Perice ob Ljubljanici."

Za nostalgični spomin na domače okolje
Perice ob Ljubljanici nimajo le posebnega mesta v Petkovškovem opusu, temveč tudi v širšem okviru slovenskega plenerističnega slikarstva. Naslikal jih je leta 1886 po naročilu, po Šerbeljevih besedah pa gre za eno redkih in edino popolnoma dokončano delo, ki ga je delal po naravi, in ne po fotografiji. Sliko je naročila hčerka žagarja Franca Kotnika, upravitelja Petkovškovega družinskega posestva v Verdu (po smrti brata Matevža so sicer za upravitelja določili mladoletnega slikarja, dejansko pa ga je upravljal sosed Kotnik). Kotnik je bil tudi tisti mož, ki je v Petkovšku prepoznal nadarjenost in mu prigovarjal, naj se odloči za študij. Njegova hči si je sliko zaželela pred selitvijo v Kranj, kamor se je omožila, da bi jo v tujem mestu spominjala na domače okolje. Okrepljen z izkušnjami, ki jih je leto prej nabral v Parizu, kjer se je pod vplivom francoskih salonskih mojstrov odločil zapisati slikarstvu kmečkega žanra v moderni slikarski govorici, se je lotil naročila.

Petkovšek je izbral pogled na Ljubljanico, nad katero se med pranjem perila sklanjata ženski figuri, medtem ko moška postava napenja sušilno vrv. Kotnikova domačija je na sliki zastopana s prepoznavno opečnato ograjo. Izbral je motiviko, s kakršno se je znal poistovetiti, bodoči lastnici pa ponudil nostalgični pogled na domače posestvo. Lokacija na Verdu pri Vrhniki je še vedno prepoznavna.

Redek primer krajine pokončnega formata
Ker gre za naročilo, Petkovšek ni eksperimentiral z vnosom sodobnih umetnostnih tokov, razlaga sogovornik. Naslikal je premišljen domačijski plener v hladnih modro-zelenih tonih, ki kažejo poznavanje pariškega slikarstva. Pred Parizom je Petkovšek dve leti študiral v Münchnu, kjer je dominiral drugi barvni karakter bolj toplega, rjavkasto-okrastega kolorita. Vendar po izkušnji Pariza ga München ni več zanimal, močneje ga je nagovoril francoski milje, ki je dopustil, da na platno prodre več svetlobe in sončnosti. »Petkovšek zelo izostreno opazuje kombinacije svetlobe in sence. To je znanje, ki ga je pridobil že v Münchnu, vendar tam je šlo za ateljejsko opazovanje kontrasta. Na Pericah pa pleneristično svetlobo zares podoživljamo kot naravni pojav, zlasti v kontrastu s senco, ki ga najbolj opazimo v podobi moža, ki napenja vrv perila. "Zanimiv in edinstven je tudi pokončen format slike, saj so krajine praviloma slikane v horizontalnem pogledu, Petkovšek pa se je odločil za vertikalen pogled, ki ga dodatno poudarja linija očetove figure na travi."

V hladen modrikast značaj, ki ga na starejših Petkovškovih delih ne opazimo, sta potopljena tudi kompaktno modro nebo in pogled na izsek Ljubljanice s površino vode, ki je, kot je v katalogu razstave leta 1982 zapisal Tomaž Brejc, tako intenzivno slikane v slovenskem realizmu sploh ne poznamo.

Petkovškov opus pomeni v mozaiku realizma na Slovenskem prvovrsten prispevek. Slike, kakršni sta Doma in Beneška kuhinja, v slovenskem slikarstvu ne srečamo. V opusu Ivane Kobilce in Ferda Vesela najdemo dela, ki se nanašajo na kmečki žanr, ampak Petkovšek ima svojo dimenzijo.

Doma – ikonična slika slovenskega slikarstva
Obenem je Petkovšek ena najbolj tragičnih slikarskih zgodb slovenske umetnosti. Nemiren umetniški duh je bil zaradi težkega in neprilagojenega značaja izločen iz druščine sočasnih ustvarjalcev. Leta 1888 so se pri umetniku začeli kazati znaki psihičnih težav, svoje je prispeval tudi alkoholizem, pogosto usodni spremljevalec boemskega življenja. Leto pozneje je nastalo njegovo najbolj znano delo Doma, enigmatična avtobiografska slika, na kateri mu je uspelo upodobiti tesnobni molk odtujenega družinskega ozračja. Že Nace Šumi je opomnil, da na sliki ni neizpovednega mesta, vsak detajl je nosilec svojega vsebinskega poudarka zgodbe. Tu je zrcalo, ki je sicer tradicionalno pomagalo za dodatno ponazorilo tistega, kar pogled z enega stojišča v prostoru ne more razkriti, zato njegova praznina toliko bolj bode v oči. Prazen stol, morda namenjen odtujeni ženi, celo svetloba likovno in vsebinsko zaokroža psihološko atmosfero slike.

Ob premišljeni in dodelani celoti preseneča, da umetnik ne bi dokončal tako pomembnega detajla, kot je materina roka, zato se Šerbelj pridružuje razlagi kolega Jureta Mikuža, da gre za dokončano sliko. Namerno nedokončanost nekateri umetnostni zgodovinarji prepoznavajo kot zavesten simbolni poudarek odmika od matere. "Smo v času prvih korakov psihoanalize in Freuda, ko so ljudje hlastali po revijah, ki so takrat izhajale in obravnavale človeka in njegova psihična stanja. V intelektualnih in debatnih krogih so o teh vprašanjih na veliko razpravljali in gotovo je Petkovšek o teh spoznanjih razmišljal pri sliki Doma."

Petkovškova tragična zgodba se je končala v Kranjski deželni blaznici na Studencu pri Ljubljani, njegova umetnost pa je "po vangogovsko" šele v 20. stoletju doživela neprimerljiv val obuditev. Hkrati z raziskavami Jureta Mikuža in Naceta Šumija se je v šestdesetih in osemdesetih letih vzbudilo zanimanje vrste slikarjev. Marij Pregelj se mu je poklonil s platnom Pieta - Petkovškov povratek, Marijan Dovjak je klavstrofobično stanje ponovil na delu Poklon Petkovšku, Dušan Kirbiš pa naslikal delo Kako je moj prijatelj J. P. sedel pri mizi.

Ob sliki Doma iz Petkovškovega opusa izstopajo prav Perice ob Ljubljanici. "Pri drugih Petkovškovih delih zaslutimo določeno oblikovno hibo, formalno nedorečeno sliko, Perice pa so figuralno, kompozicijsko, barvno in perspektivno popolnoma harmonično uresničene," pravi Ferdinand Šerbelj.

Priprave na veliko razstavo realizma
V Narodni galeriji, ki bo proti koncu leta postavljeno stalno zbirko lahko vrnila v prenovljeno stavbo Narodnega doma, zadnja leta precej sil usmerjajo k realizmu. Uspelo jim je pridobiti več del Šubicev, nekaj platen so tudi restavrirali, vse v pripravah na naslednjo veliko razstavo. Realizem je bil čas, ki je v marsičem napovedal pohod slovenske moderne in nastop velike četverice impresionistov, arhitektov, literatov in glasbenikov. Vretje kulturnega osamosvajanja ob koncu 19. stoletja je bilo veliko narodno ozaveščanje k emancipaciji slovenskega kulturnega in političnega prostora, spomni Šerbelj. Slovenci smo ravno s pomočjo vsestranskega kulturnega ustvarjanja in političnega zorenja pripadnosti skupnemu kulturnemu prostoru pripravljeni in državotvorno vstopili naprej in pričakali prelomen začetek novega stoletja.

V iskanju radodarnega sponzorja
V pripravah na veliko razstavo o realizmu na Slovenskem, prvo veliko postavitvijo po končani končani obnovi, bi bila pridobitev Petkovškovih Peric zares izjemen in dobrodošel dosežek, pravijo v galeriji. Zato upajo, da se bo našel sponzor, ki bo zaznal pomen vključitve takšnega dela v osrednjo zbirko slovenske umetnosti.

Za pridobitve novih umetnin prejme Narodna galerija od ministrstva za kulturo med 40.000 in 80.000 evri na leto, za leto 2015 so jih prejeli skoraj 80.000 evrov. "Z recesijo so cene umetnin precej padle in postale dostopnejše, med temi pa je kar nekaj del, desideratov, ki si jih že dolgo želimo vključiti v stalno zbirko. Takšne so tudi Perice ob Ljubljanici," pravi pomočnik direktorice Narodne galerije Bojan Kuhar. Zadnja leta za tovrstne donacije med sponzorji ni veliko posluha, vendar zgodi se izjema, pravijo v galeriji, kjer upajo, da se bo to zgodilo tudi zdaj. Če so denarne donacije prej redkost kot ustaljena praksa, pa je zavest toliko večja več med zasebnimi zbiratelji, ki galeriji podarijo slike iz svojih domov, da bi te ostale dostopne javnosti.
Maja Kač

V spodnjem posnetku si oglejte oddajo Pogled na ... Petkovškovo sliko Doma. Avtor besedila Jure Mikuž; scenaristka in urednica Nataša Golob ; snemalec Boris Poropat ; režiser Primož Meško.