Umetnik, ki je slikal v času t. i. nizozemske zlate dobe, je sicer znan po natančni, a počasni tehniki, zaradi česar je številčno gledano njegov opus precej skromen - pripisanih mu je približno 35 del. Razstava Zgodnji Vermeer bo do 28. novembra na ogled v dresdenski Slikarski galeriji starih mojstrov (Gemäldegalerie Alte Meister).

Z Rembrandtom van Rijnom in Frasoma Halsom je Vermeer predstavljal vodilno slikarsko trojico nizozemskega 17. stoletja. Doslej je bilo njegovo zgodnje obdobje manj raziskano, k boljši podobi pa sta pomagali priti tudi dve zgodnji deli, ki ju hranijo v galeriji.
Med drugim so razstavljene slike Dekle, ki bere pismo ob odprtem oknu, Pri zvodnici iz leta 1656 in Diana s prijateljicami (1653/54) iz muzeja Mauritshuis v Haagu ter Kristus pri Mariji in Marti (1654/55) iz National Gallery of Scotland v Edinburghu.

Vermeerjev razvoj in njegovo zgodnjo dobo pomaga predstaviti tudi nekaj del drugih italijanskih in holandskih umetnikov. Kot poslastico razstave, ki jo je postavila kuratorka Uta Neidhardt, omenjajo rekonstrukcijo sobe slavne Vermeerjeve slike dekleta med branjem pisma.

Pokukajmo v slikarjev atelje
Sobo so organizirali tako, da do najmanjšega detajla spominja na izvirnik, obiskovalci pa se vživijo v pogoje, v katerih nastaja umetnost, in odkrivajo, kako "resnična" je upodobljena stvarnost. Slika Dekle ob odprtem oknu bere pismo izžareva nekakšno umirjenost, ki jo je slikar zajel v razsvetljeni sobi, v kateri stoji dekle, ki je popolnoma poglobljena v pismo. Močno ga drži v rokah in z vso predanostjo prebira njegovo sporočilo.
Soba iz Delfta poskuša poustvariti okolje, v katerem je ustvarjal stari mojster, in sicer s pomočjo predmetov kulturne dediščine in še z 20 slikami tamkajšnjih slikarjev.

Johannes Vermeer se je rodil v Delftu leta 1632 in tam 1675 tudi umrl. Ustvarjal je torej v času baroka in slikal zlasti žanrske prizore v interierju. Pritegnile so ga predvsem ženske figure, redko pa tudi podoba Delfta zunaj ateljeja. Vermeerjeva natančna in zamudna tehnika je bila videti nekako tako, da je prosojne barve na platna nanašal v rahlo zrnčastih nanosih. Po nekaterih teorijah si je pri delu pomagal s camero obscuro, na kar kažeta uporaba svetlobe in perspektive, ki bi ju stežka dosegel zgolj z zanašanjem na prosto oko.