V Nacionalnem umetniškem centru v Tokiu bo še do 13. septembra na ogled obsežna razstava o življenju, ustvarjanju in miselnosti ameriškega avantgardnega umetnika Mana Raya (1890-1976). Razstavljenih je več kot 400 del vsestranskega Raya, ki je danes povprečnemu človeku sicer najbolj znan kot vizionar tako na področju modne kot eksperimentalne fotografije, v resnici pa je bil tudi režiser, pesnik, esejist, filozof in kopjenosec ameriškega modernizma.

Umetnost Mana Raya se uvršča med dadaizem in nadrealizem, najvidnejšo sled pa je pustil prav v modernistični fotografiji, tudi s posnetki življenja francoske kulturne in družbene smetane. Man Ray je namreč večino življenja preživel v Parizu. Pri svojem delu je uporabljal številne nove fotografske tehnike, med drugim fotogram. Ray je danes znan tudi po svojim izvirnem pristopu k portretom, ki jih je dodatno laboratorijsko obdelal.

New York: preveč dadaističen, da bi sprejel dadaizem
Man Ray, ki se je kot Emmanuel Radnitzky priseljenemu judovskemu krojaču rodil leta 1890, je večino otroštva preživel v Brooklynu. Šolo je kmalu potisnil na stran v zameno za boemske kroge, v katerih je spoznal nekaj najpomembnejših newyorških umetnikov tistega časa. Njegov velik vzornik, pa tudi prijatelj in sodelavec, je bil Marcel Duchamp; skupaj sta poskušala val eksperimentalne evropske umetnosti, v prvi vrsti dadaistično gibanje, zanesti še v Ameriko. (Dadaizem, nekako najbolj destruktivno med umetniškimi gibanji, ki se je znesel tako nad uveljavljenimi oblikami znotraj posameznih umetniških disciplin kot tudi nad konvencijami 'spodobne' meščanske družbe, je med prvo svetovno vojno vzniknil v Zűrichu v Švici. Dadaizem je zanikal vsako častitljivost in vse znake statusa na splošno. Nastala je na prvi pogled kaotična umetnost, ki pa je obenem postavila tudi temelje prihodnjih avantgardnih gibanj, pa tudi nadrealizma poparta in fluxusa. Skušali so ustvarjati dela, ki bi zmedla gledalčev občutek za resničnost: jemali so vsakodnevne predmete (npr. pisoar) in jih plasirali kot dokončane umetnine).
Man Ray je kmalu ugotovil, da se dada ne more kosati s kaotičnim utripom New Yorka: "Dada v New Yorku ne more preživeti. Vse mesto je dada in ne bo toleriralo tekmeca." Leta 1921 se je odselil v Pariz.

Pariz, središče sveta
Prek Duchampa se je Ray, čeprav ob prihodu ni govoril niti besedice francosko, v hipu vključil v krog najbolj subverzivnih umetnikov tistega časa in postal njihov neuradni fotograf. V tem času so pred njegov objektiv med drugim sedli Pablo Picasso, Ernest Hemingway, Salvador Dali, Gertude Stein, James Joyce in Kiki de Montparnasse, ki je bila dolgih šest let njegova ljubimka in muza. Prav ona je ženska na slavnem, v hipu prepoznavnem aktu ženskega hrbta z rezonančnimi odprtinami violine (Violon d'Ingres).

Zanimanje za podrobnosti in minimalistična estetika sta se razrasla v eksperimentiranje s t. i. rajografijo: tridimenzionalne predmete je položil na list fotografskega papirja in jih osvetlil; nastale fotografije so lirično predstavljale vsakdanje predmete, na primer žarnice, vrvi in risalne žebljičke; leta 1922 je izdal zbirko teh fotografij, The Delightful Fields.

Modno fotografijo je prikrojil svoji estetiki
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je vneto slikal, kiparil in fotografil med nadrealisti, katerih življenski nazor mu je bil blizu - vse dokler ga ni izbruh druge svetovne vojne prisilil, da je pobegnil iz Pariza in se nastanil v Hollywoodu. Naslednjih deset let se je preživljal kot modni fotograf (in nudil zavetje številnim iz Evrope pregnanim umetnikom). S svojo drzno uporabo osvetlitve in minimalistično estetiko je Man Ray zarezal globoko prelomnico v zgodovino modne fotografije.

Domotožje po Parizu, mestu, kjer se je umetniško kalil, ga ni nikoli zapustilo: po vojni se je, takrat poročen z mlado plesalko, preselil nazaj in zadnjega četrt stoletja svojega življenja preživel razpet med različne discipline umetnosti. Leta 1976 je umrl pri zavidljivi starosti 86 let.