Dvajseto stoletje je bilo obdobje, v katerem so slovenski avtorji profilirali grafiko. Med obema vojnama je zaznamovala nekatere ekspresionistične umetnike, zlasti brata Kralj, vsekakor pa je bila za njen zalet v drugi polovici stoletja zaslužna tudi t. i. partizanska grafika.
Grafika kot paradna disciplina
Po koncu druge svetovne vojne je bila ustanovljena likovna akademija v Ljubljani. Leta 1949 so se prvi diplomanti rednega študija slikarstva in kiparstva že začeli vpisovati na specialke. Za grafiko jo je vodil eden naših najpomembnejših grafikov Božidar Jakac. V 60. in 70. letih je bila v slovenski likovni umetnosti grafika nekakšna paradna disciplina in tuji likovni strokovnjaki so dali izstopajočim slovenskim grafikom oznako Ljubljanska grafična šola.
Od vzpona grafike do umikanja tisku
Že po prvi mednarodni grafični razstavi v Ljubljani je odbor za pripravo kot prve primerke za ustanovitev grafičnega kabineta dobil v dar 20 grafičnih listov tujih avtorjev. To je mogoče šteti za zametek poznejše zbirke, ki je začela bolj sistematično nastajati po ustanovitvi MGLC-ja ob bienalu leta 1989.
Razvoj slovenske grafične umetnosti in zanimanje zanjo je po velikih vzponih v zadnjih desetletjih 20. stoletja začelo plahneti. Nove oblike vizualnih umetnosti so začele preglašati pomen grafike, kar se je poznalo tudi pri konceptih bienalnih razstav. Njihovi kuratorji so začeli širiti polje izvirne grafike na področje tiska oziroma vsega, kar ima elemente reproduktibilnosti, je ob razstavi zapisal likovni kritik Iztok Premrov. Kot so zapisali v galeriji, pa bi radi z razstavo opozorili tudi na to, da doma in po svetu zanimanje za grafično umetnost znova raste.