Je gen za kanibalizem zakopan nekje globoko v vsakem od nas? Če gre verjeti razstavi All Cannibals? v berlinski galeriji me Collector's Room, bo že držalo. Pravzaprav bistvo antropofagije ni tako zelo tuje našemu duševnemu ustroju, ugotavljajo.

S pomočjo približno stotih eksponatov sodobne in tradicionalne umetnosti - na kup so zbrali vse od fotografij, ki so jih posneli etnologi, pa do videoinštalacij - so se kuratorji pričujoče razstave "neprijetni" tematiki skušali približati na obenem "nevaren in igriv" način. Razstava, ki se morda na prvi pogled zdi kot voajeristično brskanje po eksotičnem in celo perverznem, obiskovalca prisili k razmisleku o tem, ali morda tudi sam ni bližje ljudožerskim težnjam, kot bi si želel priznati.

Razstavljena dela - gre za prispevke približno štiridesetih avtorjev - je tematsko razdeljena na "poglavja", kot so Solidarnost mesa, Goya in njegovi nasledniki, Sveti in sekularni kulti ter Zgodovina, miti in pravljice.

Postopna demonizacija Drugega
Raziskovalci ugotavljajo, da so se rituali, v katere je bilo vključeno tudi uživanje človeškega mesa, na določenih koncih sveta odvijali celo še v sedemdesetih letih 20. stoletja (denimo na enem predelu Nove Gvineje). Beseda "kanibal" pa je sicer že od sedemnajstega stoletja dalje nekakšen 'krovni pojem' za vse, kar je družba ocenila kot "divjaško" ali "necivilizirano". Izvirni, ritualni pomen besede se je z leti pozabil, samo prakso pa je 'civilizirani Zahod' kar najbolj demoniziral - tako jo je bilo pač lažje pripisati "divjakom" na robu družbe.

Od Janka in Metke do Sookie Stackhouse
A vseeno, v številnih zahodnjaških mitih, pravljicah in tradicijah - najočitnejši primer je seveda krščanska praksa svetega obhajila - je prisotna več kot samo sled kanibalističnega. Pa ne samo na pol pozabljena folklora: še vedno aktualni popkulturni fenomen, fascinacija z vampirji, ki se manifestira v priljubljenosti serije Prava kri in filmsko-knjižne franšize Somrak, je obenem simptom in spodbuda za zopet obujeno fascinacijo s konceptom zauživanja človeškega mesa.

Razstava All Cannibals? to očaranost s kanibalizmom deloma "interpretira" kot reakcijo na bliskovit razvoj družbe, denimo napredek znanosti, ki (na primer s transplantacijami, gensko manipulacijo in nadomestnim starševstvom) podira tradicionalno enotnost in nezamenljivost človeškega telesa.
A na taki podlagi se razraščajo pošastno seksistične, rasistične in potrošniške težnje. Z besedami kuratorke razstave Jeanette Zwingenberger: "za kumulativnim vzponom kanibalistične metafore v sodobni umetnosti leži manko enotnosti s telesom in njegovim vračanjem v obliki užitnega mesa."

Težka tema - ki pa se jo da načeti tudi malo bolj lahkotno. Eden izmed mecenov razstave in zbiratelj Thomas Olbricht na primer že dalj časa zbira šaljive starinske razglednice na temo kanibalizma. Na eni izmed njih je denimo prizor "tipičnih" poganov, ki so si privoščili "lahko kosilo" v obliki suhljatega Evropejca.