Henricha von Kleista, dramatika in pripovednika, sodobnika velikih premikov tako v evropski politiki in ekonomiji kot tudi filozofiji in umetnosti, sopotnika Goetheja, Schillerja, Hölderlina, Novalisa, Hoffmanna, Kanta, Herderja in Beethovna, literarnega vizionarja s preloma 18. v 19. stoletje, ni mogoče uvrstiti ne v klasicizem ne v romantiko. V njegovem rojstnem
Frankfurtu na Odri se bodo danes začele prireditve ob letošnji 200-letnici njegove smrti.

Za uvod v obsežen program so v četrtek v Kleistovem muzeju odprli razstavo njegovih rokopisov, ki Kleista menda "predstavljajo v nenavadni luči". V središču postavitve Materialnosti ni toliko vsebina dokumentov, temveč njihov videz. Njen del so tudi Kleistova ročna dela. Med drugim je na ogled ovojnica, ki jo je izdelal za pismo svoji zaročenki. Kuverta je naslovljena na "gospo Zenge".

Razstavo je bilo treba malo "podložiti"
Ker pa se je o Kleistu ohranilo malo stvari, so razstavljeni tudi njegovi rokopisi. Ti so bodisi last muzeja ali pa so si jih za to priložnost sposodili iz celotne Nemčije in Švice, kjer so sicer pogosto na ogled. Obiskovalci imajo možnost, da rokopise vidijo kot umetniško delo, se poglobijo v Kleistovo pisavo, različne vrste papirja in črnilo.

Razstavo so odprli na predvečer slovesnega začetka Kleistovega leta. Za vrhunec današnjih slovesnosti bo poskrbel nemški minister za kulturo Bernd Neumann, ki bo zasadil prvo lopato za dozidavo Kleistovega muzeja.

V času svojega literarnega ustvarjanja kakor tudi v času romantike in weimarske klasike je veljal za posebneža. Znan je predvsem po "zgodovinski viteški igri" Katica iz Heilbronna (Das Kätchen von Heilbronn; slo.2007), veseloigrah Razbiti vrč (Der zerbrochne Krug; slo. 1957) in Amfitrion (Amphitrion), žaloigri Penthesilea in novelah Michael Kohlhaas; slo. 1950 in Markiza O...ška (Die Marquise von O...; slo. 1997). Nemci mu spoštovanje izkazujejo tudi tako, da so po njem imenovali pomembno književno nagrado.