Seveda sta v tem smislu na prvem mestu enfant terrible angleške umetnosti Damien Hirst, ki je leta 1995 dobil nagrado za razpolovljeno kravo s teličkom v formaldehidu, in pa Chris Ofili, ki je tri leta kasneje zmagal s sliko, narisano s slonjimi iztrebki. Letošnji favorit Roger Hiorns je tla galerije prekril s srebrnosivim kovinskim prahom 'zmletega' potniškega letala, a se je tehtnica nagrad, ki navadno dregajo v levji brlog kontroverznosti, obrnila v korist Wrighta.

Kot mreža pajka
Letošnji nagrajenec je zmagal z nekoliko baročno obarvanim delom; celotno steno je porisal z zlatimi lističi, ki na podlagi tvorijo geometrično pravilen vzorec. A vsa dela so obsojena na propad; na umetnikovo željo jih namreč po končani javni predstavitvi uničijo, prav v tem pa naj bi deloma tičal njihov čar, saj združujejo lepoto minljivosti. Če pa se posvetimo nagrajenemu delu, v njem poznavalci vidijo svetlikajočo se mrežo pajka, mestoma narejeno z vestno natančnostjo, kar pa bo v končni fazi neizbežno uničena.

"Všeč mi je ideja, da nič ne ostane za tabo, ko te ni več", pravi Wright, a obenem priznava, da je včasih občuti žalost ob uničenju svojih del. "Zanima me krhkost trenutka. Upam pa, da bo moje delo živelo v spominu ljudi, ki so ga videli. Presenečen in ganjen sem bil nad nekaterimi odzivi obiskovalcev," še dodaja nagrajenec. Wright, ki je študiral na College of Art v Edinburghu, se je s poslikavo sten v slogu fresk začel ukvarjati v 90. letih prejšnjega stoletja, pred tem pa je večinoma slikal na platno.

Vračanje k starim mojstrom
Wright je umirjen, subtilen avtor, obenem pa lahko ustvari žareča dela. Njegovo delo poteka po principu starih mojstrov: najprej nariše skico na papir, potem pa preluknja karton tako, da na njem ustvari želen vzorec, ki ga z istim kartonom in kredo prenese neposredno na zid galerije, kar še utrdi z enakim lepilom, kot so ga v srednjem veku uporabljali iluminatorji. Na koncu s čopiči nanese zlato folijo.

V spodnji galeriji so na ogled nekatera dela Rogerja Wrighta.