Za svetovno prestolnico oblikovanja se navsezadnje spodobi, da se oblikovalci predstavijo ne le na nekaj prizoriščih, pač pa na prav vseh mogočih - bodisi na razstavah v zanje namenjenih prostorih bodisi s postavitvami instalacij na nenavadnih točkah, pogosto ob najbolj obiskanih mestnih zanimivostih, kjer gneča nikoli ne uplahne. Be Open, prazen prostor, nasičen z raznovrstnimi zvoki, ki je bil postavljen sredi trga Trafalgar, je bil prav tak.

Londonski oblikovalski festival je pravšnji Babilon ustvarjalnosti, saj - če povzamem enega izmed recenzentov - kot obrnjeno oblačilo razkaže svoje skrito bistvo - to pomeni, da vse, kar se proizvede v oblikovalskih studiih izskoči pred zainteresirano, strokovno ali laično občinstvo. Umetniške in prodajne galerije, sejemske dvorane, muzeji, trgi ali parki so za dober teden v vlogi najrazličnejših oblikovalskih piedestalov - 300 prireditev ali dogodkov tako ne more spregledati prav nihče, ki je v tistem času v britanski prestolnici.

Naj preletim le nekaj glavnih prizorišč letošnjega Londonskega oblikovalskega festivala. V Muzeju Victorije in Alberta so bile nekatere instalacije razprostrte kar med artefakti, ki pritičejo stalni zbirki. Tako imenovani morfološki stoli ali uporabna sedala, vpeta v velikanske okvirje ali pa postavljena tako, da so bila videti, kot da lebdijo, so izzivala mimikrijo kar med zbirko starega orožja. V posebni festivalski sekciji je bila med najzanimivejšimi predstavitev najbolj nenavadnih znamk, ki jih je do zdaj izdala britanska pošta. Medtem ko so stoli japonskega oblikovalca Okija Sata vse tiste, ki so se namenili preverjati redno muzejsko zbirko, skorajda motili, so nepovečane znamke od gledalca zahtevale, da se je moral malodane z nosom dotikati stene, če jih je res želel natančneje pogledati.

Znani oblikovalski studio Thomasa Heatherwicka (tudi avtorja zadnje olimpijske plamenice) je v istem muzeju imel na voljo pravi, klasičen razstavni prostor, v katerem je bila na ogled večina maket zelo raznovrstnega opusa tega oblikovalca in njegovega moštva.

Nenavadna miza bazen
Vselej je skrajno dinamična in nenavadna razstava številnih alternativnih oblikovalskih stvaritev, ki v času festivala zasede dvorano Tent. Tent domuje v prostorih nekdanje pivovarne na razvpiti vzhodnolondonski boemski ulici Brick Lane. Tokrat je bila tam posebej vpadljiva lesena računalniška tipkovnica francoskega podjetja Oree, nemara še bolj pa so bili kosi notranje opreme britanskega studia Freshwest. Še zlasti je navduševala njihova 'odštekana' miza bazen.

V dvorani Earl’s Court so pripravili veliko predstavitev notranje opreme in pohištva. Jouleflowdesign je britansko podjetje, ki proizvaja kopalniška korita v nenavadno igrivih barvnih kombinacijah. Nova kolekcija vpadljivih masivnih lestencev nizozemskega oblikovalca Jacca Marisa je prav tako vredna omembe. Velik skupni razstavni prostor so predstavili izbrani češki oblikovalci. Yo Home je bila posebna instalacija, ki jo razvijajo pri podjetju, ki upravlja številne restavracije z japonsko hrano Yo Sushi. Že osnovna zamisel je nenavadna, vseeno pa uspešni gostinci verjamejo, da bi lahko duh, ki vlada v njihovih lokalih, sčasoma prenesel tudi v zasebne prostore, v domove torej.

Kako prenoviti gotsko cerkev?
Na posebnem mestu na razstavi v Earl’s Courtu je bila prikazana tudi pred tedni v Pragi nagrajena študija rešitve za prenovo gotske cerkve, ki sta jo pripravila mlada slovenska arhitekta Rok Škerjanc in Andrej Šeligo.

Še zanimivost. Eno popoldne je glasbo na pričujoči razstavi v razstavišču na londonskem zahodu vrtel celo Peter Hook, član skupin New Order in še prej Joy Division.

Nika Zupanc se predstavi kar dvakrat
V slavnem razstavnem prostoru The Lock londonskega oblikovalca Toma Dixona pa se je letos v posebni loži samostojno oziroma z izdelki za lastno blagovno znamko predstavila tudi najbolj znana slovenska oblikovalka notranje opreme Nika Zupanc.

Prav tako je bilo v vili - ki jo za svoj 'showroom' uporablja znano nizozemsko podjetje Moooi in ki je od vselej dobro obiskanega The Locka oddaljena le kratek sprehod po mostiču čez krak slikovitega londonskega vodnega kanala - predstavljenih še nekaj del, ki jih je Nika Zupanc ustvarila za naročnike iz mesta Breda na jugu Nizozemske.
Soustanovitelj in poslovni direktor družbe Moooi Casper Vissers mi je na kratko orisal trenutni položaj na svetovnih trgih. Vissers je poudaril, da si je Moooi, ki je specializirana znamka za izdelavo vrhunsko dizajniranega pohištva in svetil, v prvih enajstih letih poslovanja povsod po svetu pridobil veliko ugleda. Tudi s pomočjo Nike Zupanc in njenih stvaritev. Vseeno pa je evropski trg v teh recesijskih časih, kot bi bil zaklenjen. Podobno niso posebej spodbudni prodajni rezultati niti v Rusiji niti na Daljnem vzhodu, pa čeprav se je zdelo, da bo predvsem kitajski trg še vedno rastel. Je pa prodaja luksuznih kosov notranje opreme v zadnjem obdobju zelo spodbudna v ZDA, še posebej to velja za tamkajšnjo zahodno obalo. O slovenski oblikovalki pa Casper Vissers: "Oblikovalcev je tako kot arhitektov celo morje, toda vsi so si zelo podobni, vsi delajo iste stvari. Najti nekoga posebnega ni tako enostavno. Nika je med vsemi temi izjemna, njena oblikovalska govorica je tako prefinjena, da ji ni para. Zelo se veselimo sodelovanja z Niko tudi v prihodnje. Ravno prihodnje leto bo prav tu na našem razstavnem prostoru spet nekaj njenega novega, novega in zelo lepega."

Ob tej priložnosti smo se z Niko Zupanc tudi pogovarjali.

Kako bi ocenili pomembnost svoje predstavitve v Londonu tokrat? K vabilu za sodelovanje na razstavi v prodajni galeriji Toma Dixona je najbrž pripomoglo vajino poznanstvo, imam prav? Kaj pomeni Londonski oblikovalski festival v koledarju uspešnih dizajnerjev pohištva in notranje opreme?
London design week je najpomembnejši sejem, takoj za Milanom. Zelo sem vesela, da sem tukaj pri Tomu Dixonu, in to zaradi posebnega razloga. S Tomom sva se spoznala leta 2009 v Superstudiu Piu, kjer sem imela tedaj prvo tako večjo razstavo, in temu primerno sem bila malce nervozna, kako se bom odrezala, na kakšen odziv bom naletela. In spominjam se, da je dan pred odprtjem razstave na vrata moje hiše potrkal Tom Dixon in takoj, ko je vstopil, je rekel: "To je pa super!" In to mi je pomenilo zelo veliko, saj ni veliko oblikovalcev, ki bi jih res cenila. A Tom je zagotovo eden izmed njih. Takrat se je začelo najino poznanstvo, ki je zanimivo v tem smislu, da me je prav on ob teh vsakoletnih srečanjih v Milanu vselej spodbujal, da bi morala imeti svojo lastno znamko. Delam na dveh nivojih. Na eni strani sodelujem s podjetji, kot sta Moooi in Moroso, po drugi strani - kar postaja vse večji in tudi prodajno uspešen del mojega dela - pa je to moja znamka oziroma kolekcije pod mojim imenom, ki jih produciramo povsem sami, to je v Sloveniji in v Italiji. To, kar je predstavljeno pri Tomu (Dixonu) v času letošnjega londonskega festivala, je izbor objektov, ki so res industrializirani, ki jih je mogoče naročiti, kupiti, in je to tu nekakšen pop-up shop oziroma moj prvi prodajni prostor v Londonu oziroma v Veliki Britaniji.

Se pravi, vi ustvarja te za druge naročnike, prav tako zase oziroma za svojo blagovno znamko. Bo tako tudi v prihodnje?
Gotovo. Zanima me delo na "obeh bregovih (trenutno tudi tega kanala!)". Se pravi, še naprej ustvarjati in sodelovati z drugimi. Ne kar z vsakim, ampak s podjetji, ki so v svojih vizijah radoživa, radovedna, zanimiva. Seveda so to družbe s komercialno ambicijo, vendar hkrati podjetja, ki skrbijo, da se meje oblikovanja premikajo in širijo. Moooi in Moroso sta prav taki. Za prihodnje leto se odpirajo tudi še nova, lepa sodelovanja, ki se jih zelo veselim. Ob tem pa bom nadaljevala tudi produkcijo lastne kolekcije. To bom predvidoma, tako kot vsako leto, spet najprej predstavila najprej v Milanu pri Rossani Orlandi. Rossana Orlandi je ena najpomembnejših galerij v Milanu, s katero ima tudi Tom (Dixon) zelo lep in tesen odnos. Verjamem, da se bodo te povezave in ta razmerja uspešno in zanimivo prepletala tudi naprej.

Nam že lahko izdate, kaj bo vključevala ali kako bo videti nova kolekcija znamke Nika Zupanc?
Tu je na delu skorajda piflarska logika, saj načeloma pred aprilom dizajnerji ne razkrivamo podrobnosti iz novih kolekcij. To pa predvsem zaradi enega zelo racionalnega, realističnega razloga. V resnici do tistega prvega aprilskega dne ne veš natančno, kako se bodo stvari razvile. Tu gre vendarle za zelo zahtevno produkcijsko operacijo, pa naj bo izdelek pod znamko podjetja, s katerim sodelujem, ali pa za mojo lastno znamko. Okrog tega proizvodnega procesa je cel kup neznank, na katere sem se že navadila, zato bi bilo danes zelo prezgodaj govoriti o tem, kaj bo čez pol leta prispelo iz produkcije. So pa obeti, ki zadevajo moje stvaritve, za zdaj res odlični.

Bodo pa novi izdelki tudi na prvi pogled nadaljevanje tega, kar lahko občudujemo že nekaj let, torej tega, kar je predstavljeno tudi tukaj?
Seveda bom ostala zvesta tej svoji avtorski pisavi. Ta je postala nekako pečat ali prepoznavnost, ki jo nosi moj opus. Obenem pa ta ponazarja tudi to nišo, ki sem jo zasedla sama.
Matjaž Ambrožič