Oglas
Attenborough velja za enega izmed pionirjev filmskega žanra naravoslovni dokumentarec, za seboj pa ima tudi kar 50 let sodelovanja z BBC-jevim dokumentarnim programom. Uvrstitev Attenboroughovega portreta - avtor fotografije je Richard Boll - v znamenito zbirko je zaznamovala 30-letnico niza dokumentarnih serij Life (Življenje). Attenborough je od leta 1979 skupaj s sodelavci BBC-jeve enote za zgodovino narave (Natural History Unit) ustvaril osem serij dokumentarnih filmov, ki predstavljajo življenje v različnih biotopih in življenje različnih tipov živih bitij. Čeprav je David Attenborough že presegel starost 80 let, ga še naprej žene želja televizijskim gledalcem predstavljati čudesa narave. Ta čas ga zaposluje pripravljanje oddaje o Charlesu Darwinu.
Nekoliko drugačno zgodovinopisjeBritanska narodna galerija portretov je pravzaprav predstavitev zgodovine Velike Britanije oziroma predstavitev ljudi, katerih dejanja in besede so definirale pot političnega, družbenega, gospodarskega in kulturnega razvoja Otoka. Merila za uvrstitev slik, fotografij, karikatur in kipov v zbirko Narodne galerije portretov se zato razlikujejo od meril, ki običajno določajo način formiranja zbirk galerij in portretov. Umetniškost namreč v primeru zbirke portretov britanskih pomembnežev stopa v ozadje; pomembna je le zgodovinska veljava portretiranca.
Prva britanska hiša slavnih
Javnosti je bil pogled na zbirko podob pomembnih Britancev prvič naklonjen leta 1856, ko so bila izpolnjena prizadevanja grofa Philipa Henryja Stanhopa, ki si je predtem desetletje jalovo prizadeval za ustanovitev tovrstne 'hiše slavnih'. Za najznamenitejšega prebivalca galerije - poleg ustanovitelja, čigar doprsni kip stoji nad vhodom v galerijo - velja William Shakespeare. V galeriji namreč visi tudi najznamenitejši Shakespearjev portret, tako imenovani Chandosov portret; ime je slika, katere avtorstvo ni povsem jasno, dobila po Jamesu Brydgesu, prvem grofu iz Chandosa, enem od lastnikov portreta, preden je ta kot njen povsem prvi eksponat prišel v last Narodne galerije portretov.
Inflacija zgodovinsko pomembnih Britancev
Prvotna politika odbora skrbnikov galerije je zahtevala, da se v zbirko galerije ne sme uvrstiti portreta nobene še žive osebe ali osebe, ki je umrla pred manj kot desetimi leti, razen če to ni trenutni vladar ali njegov življenjski sopotnik (sopotnica). Pravilo so odpravili leta 1969, zaradi česar lahko danes v galeriji med drugimi ugledamo tudi že obraze Davida Bowieja, Richarda Bransona ali Anisha Kapoorja. Pravzaprav je bilo v zadnjih letih v zbirko vključenih toliko novincev, da se pojavljajo tudi že glasovi, ki opozarjajo na inflacijo domnevno zgodovinsko pomembnih britanskih mož in žena.
Poučen pogled na Bavarsko
Da je galerija, ki jo najdete na trgu St. Martin's v bližini trga Trafalgar v Londonu, nastala ravno sredi 19. stoletja, nikakor ni naključje. Samo nekaj let prej, natančneje 18. oktobra 1842, se je namreč v bližini bavarskega mesta Regensburg zgodila inavguracija morda najznamenitejše 'hiše slavnih' v Evropi sploh, Walhalle. Idejo za zgraditev templja, v katerem bi Nemci slavili za njihovo kulturo konstitutivne može in v katerem stojijo doprsni kipi slednjih, je že leta 1807 podal bavarski kralj Ludvik I. Njegova ideja pa ni bila popolnoma izvirna, le njena uresničitev je bila precej bolj monumentalna kot drugi poskusi slavljenja zgodovinskih herojev.
Od kronik in zbornikov do nacionalnega spomenika
Da bi razumeli prizadevanja za čaščenje zgodovinsko pomembnih mož, se je treba namreč spomniti civilizacijsko verjetno najpomembnejšega fenomena 18. stoletja, razsvetljenstva. Ideološko gibanje, ki je častilo človeka, njegov razum in sposobnost avtonomnega mišljenja in katerega geslo sta postali besedi Sapere aude! (Drzni si uporabljati svoj razum!), je namreč rezultiralo tudi v prepričanju, da se je treba pokloniti velikim možem preteklosti. Po vzoru renesančnih in tudi antičnih kronik in zbornikov pomembnih mož in njihovih velikih dejanj so podobna besedila proti koncu 18. stoletja nastajala tudi v Zahodni in Srednji Evropi, kmalu pa se jim je pridružila še nova oblika čaščenja 'vélikih' - nacionalni spomenik.
Ta se je sicer najbolj 'razpasla' na Nemškem, saj so Nemci prav različne oblike slavljenja svojih pomembnih kulturnikov, vojščakov in politikov pojmovali kot sredstvo za spodbujanje nacionalnega občutka in s tem povezanega boja za dvig nemške kulture, boja proti tujim zavojevalcem v času napoleonskih vojn, pozneje pa tudi boja za ustanovitev enotne nemške države. Kljub odsotnosti problemov, ki so v prvi polovici 19. stoletja pestili Nemce, pa je misel na nujnost poklona pomembnim prednikom zajela tudi Britanijo, in ravno Narodna galerija portretov je njen najbolj očitni izkaz.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje