Prodajna galerija, ki je prej domovala na Bregu, ostaja zvesta svojemu poslanstvu - predstavitvi kakovostnih del slovenskih umetnikov.

Galerist Boštjan Pirc pojasnjuje, da so za današnje odprtje dela Ciuhe izbrali zato, ker je eden od kakovostnejših še živečih slovenskih umetnikov. Ciuha je skoraj bolj doma v svetu kot v Sloveniji: za svoje delo je prejel številna priznanja v nekdanji Jugoslaviji ter po drugih evropskih galerijah, je pa sicer tudi dobitnik nagrade Prešernovega sklada (1967), Župančičeve nagrade (1975) in Jakopičeve nagrade (1981). S Ciuho so v Galeriji 22 našli tudi skupno pot, da prihodnje leto v Villi Manin pri Vidmu pripravijo pregledno razstavo njegovih del.

Ime so "preselili" z Brega
Prodajna Galerija 22 je ime dobila po prejšnji lokaciji v Zoisovi palači na Bregu 22, kjer je delovala sedem let. Na omenjeni lokaciji je prodajna galerija prenehala delovati lansko poletje, ko so prenavljali Breg.

Ob prvem odprtju prodajne Galerije 22 so si želeli galeristi v Ljubljano pripeljati nekatere znane, kakovostne in morda napol pozabljene umetnike iz drugih koncev Slovenije, kot so, denimo, Ferdo Mayer, Maks Kavčič in Milan Rijavec. "Razpon del, ki jih imamo v galeriji, se sicer giblje od impresionizma do mlajših slovenskih avtorjev. Smo pa po usmeritvi precej klasični. Imamo prave grafike in mislimo, da se umetnost vrača k svojim izvirom, k dobri risbi, dobri slikariji in dobri grafiki, da pa seveda išče tudi nove sodobne izraze," je dejal Pirc.

Danes, ko Slovenija "caplja" za drugimi in še vedno išče pot iz krize, marsikje pa so jo že našli, so po besedah Pirca kakovostna likovna dela dobra naložba, saj cene dobrih umetnin ne bodo padle, temveč kvečjemu rasle. "V Sloveniji imamo množico dobrih umetnikov, a slabo razvit trg. Pa tudi država je premalo naredila za to, da bi uveljavila znana slovenska imena v tujini," je opomnil.

Slovenci pogosto zamudimo "vlak" v svet
Možna rešitev na državni ravni bi po besedah Pirca bila "ne podpreti vsake domislice, ki je lahko zgolj trenutna, temveč narediti strategijo predstavitev kakovostnih umetnikov srednje generacije". Spomnil je, da je Slovenija zamudila priložnost za tovrstno predstavitev impresionistov, sledili pa so še rodovi umetnikov, ki so blesteli na priznanih bienalih, a niso bili uveljavljeni v slovenskih tržno naravnanih galerijah. Prav te galerije pa določajo cene del. In tako imajo danes ceno in jih svet pozna le redki, na primer Zoran Mušič in skupina Irwin.