Božični okraski in darilni papir, ki so ga, ironično, prepovedali nacisti sami, ko so ugotovili, da ni spoštljivo, da se kljukaste križe kar tako raztrga in vrže stran. Foto: Dokumentationszentrum der Stadt Köln
Božični okraski in darilni papir, ki so ga, ironično, prepovedali nacisti sami, ko so ugotovili, da ni spoštljivo, da se kljukaste križe kar tako raztrga in vrže stran. Foto: Dokumentationszentrum der Stadt Köln
Zaradi Hitlerjeve zlorabe svastike je uporaba tega simbola v zahodnih civilizacijah še danes sporna. Na sliki je božična voščilnica iz pribl. 1940. Foto: Dokumentationszentrum der Stadt Köln

Rojstvo najpomembnejšega judovskega otroka v zgodovini ni slišati kot nekaj, kar bi v nacistični Nemčiji zelo zagreto praznovali. A božič je bil preprosto preveč priljubljen, da bi ga kar tako "ukinili" - in tako je bilo treba prazniku vsaj vtisniti pečat rasistične ideologije in propagande. Kako so se tega lotili, razkriva nova razstava Kakšna sveta noč neki! (Von wegen Heilige Nacht!) v kölnskem Centru za zgodovinsko dokumentacijo.

Nacistično vodstvo si je najprej za božič izmislilo "germanski izvor" - rekli so mu "Julfest" in njegove korenine iskali v starodavnih običajih ob praznovanju zimskega solsticija. Jezuščka so iz slike bolj ali manj izrinili, Božiček pa je doživel reinkarnacijo kot vikinški vitez.

Z roko v roki z novo "mitologijo" je šlo tudi okrasje: Nemčijo so preplavili nacistični, praznično obarvani okraski za jelke, kovinske škatle za piškote v obliki kljukastih križev in voščilnice s slikami krogel, zavitih v jelkino vejo. (Zanimiv podatek je morda še to, da so "tematski" darilni papir kmalu prepovedali že sami nacisti, ker jim ni bilo všeč, da otroci pri odpiranju daril brezbrižno trgajo ljubljene svastike).

Obisk bolšjega trga razkrije marsikaj zanimivega
Na idejo za razstavo je prišla Rita Breuer. Po bolšjih trgih je brskala za starimi božičnimi okraski, da bi svojemu očetu za 70. rojstni dan pripravila "staromoden" božič - in pri tem več kot enkrat naletela na praznično okrasje s kljukastimi križi. "Ti predmeti v sebi skrivajo zgodbo, ki še ni bila povedana," je prepričana Breuerjeva, ki poskuša z razstavo spodbuditi temeljitejšo zgodovinsko raziskavo tematike. Na žalost pa so to sprevrženo reinterpretacijo božiča zasledili (in prevzeli) nekateri sodobni nemški neonacisti.

Nič popolnoma ne izgine
Med eksponati na razstavi je tudi na prvi pogled čisto nedolžen CD božičnih pesmi z zasneženo pokrajino na naslovnici - a ko mu človek prisluhne, ugotovi, da so iz besedil izginile vse krščanske reference. "Številni obiskovalci so presenečeni, ko ugotovijo, da je različica pesmi, ki jo poznajo, pravzaprav nacistična predelava in ne izvirnik", pravi Juergen Müller, zgodovinar, ki je prav tako sodeloval pri razstavi. Podoben primer so tudi božične laterne, t. i. "Julleuchter", ki jih Nemci še vedno množično kupujejo, ne da bi se zavedali, da je k njihovi priljubljenosti najbolj pripomogel poveljnik SS-a Heinrich Himmler in da so jih med vojno množično izdelovali zaporniki v koncentracijskih taboriščih.

No, čeprav se da sledi tega nesrečnega zgodovinskega poglavja z malo truda v Nemčiji še najti, nemške ljubezni do božiča nacizem ni zatrl. "Nemci so vedno ohranili vez s krščanskimi koreninami božiča, pa čeprav so se simboli zamenjali," ugotavlja Müller. Razstava bo na ogled še do 17. januarja.