V Ažbetovi domačiji, ki je bila zgrajena v 17. stoletju, so uredili tudi spominsko sobo, posebej posvečeno slikarju in njegovemu delu. Domačijo so sicer povsem prenovili, slikarjevo sobo pa so ohranili tako, kot jo je poznal tudi Ažbe. V sobi so na ogled postavljene reprodukcije umetnikovih del in drugi dokumenti, ki orisujejo njegovo življenje.

Nastopil je tudi Janez Lotrič
Na slovesnem odprtju je slikarja in pedagoga Ažbeta, za katerega so značilni realizem, zamolkle barve in melanholično razpoloženje, predstavil direktor Narodne galerije Andrej Smrekar, posebni gost pa je bil tenorist Janez Lotrič. Sredstva za prenovo domačije in opremo spominske sobe so zagotovili v družini, pri urejanju spominske sobe pa so jim na pomoč priskočili tudi Živa Deu z ljubljanske Fakultete za arhitekturo in zaposleni v Narodni galeriji.

Spomnili so se ga tudi v Münchnu
V spomin na umetnika so lansko leto v Münchnu v Leopoldparku odkrili doprsni bronasti kip z njegovo podobo, ki ga je izdelal Mirsad Begić. Skulptura stoji prav tam, kjer je imel umetnik leseni paviljon Ažbetove slikarske šole. To je pod imenom korektorska šola Ažbe ustanovil leta 1891, ko se je razvila v Ažbetovo šolo, pa jo je obiskovalo več sto študentov z vsega sveta. Med njegovimi učenci so bili tudi Rihard Jakopič, Matija Jama, Vasilij Kandinski, Matej Sternen, Nadežda Petrovič in Josip Račič.

Med Ažbetova najbolj znana dela poznavalci uvrščajo Zamorko, V haremu, Leda z labodom, Avtoportret in Pevska vaja. Njegovo slikarstvo izhaja iz münchenskega okolja 1890 let, v katerem je vladalo močno zanimanje za realistični žanr. V svoji slikarski šoli pa je Ažbe učil risanje in slikanje po modelu, anatomijo, perspektivo in posamezne študije, posvečal pa se je tudi problematiki barve in oblike.