Na francoskem dvoru cenjeni umetnik je v središču razstave, ki so jo pravkar odprli v pariškem Muzeju Jacquemart-Andre. Postavitev, ki bo na ogled do 21. julija, začne zgodbo pri Watteauju in jo pelje do drugega rokokojskega mojstra, Fragonarda. Razstavljenih je približno 60 del, med katerimi prevladujejo slike, te pa so za priložnost razstave pripeljali iz javnih zbirk v Franciji, Nemčiji, ZDA in Veliki Britaniji.
Brezskrbno zapeljevanje v idilični pokrajini
Antoine Watteau (1684-1721) je nov žanr zasnoval na sorodnih žanrskih prizorih flamskih in beneških mojstrov 16. in 17. stoletja. Če so zlasti flamski renesančni mojstri žanrske prizore pretežno slikali še z nespregledljivimi moralističnimi poudarki, sta zdaj kakršna koli sodba ali opozorilo s slik povsem izginila. Gre za tedaj modne prizore, ki so odgovarjali razkošnemu življenju plemstva in dvora, z idealiziranimi plesalci, zaljubljenimi pari, ki si izkazujejo pozornost, pastirskimi prizori in podobnim. Prefinjeno naslikano brezčasnost takšnih bukoličnih prizorov je skozi sito stoletja zatresla francoska revolucija, a v prvi polovici 18. stoletja je bila to še oddaljena prihodnost, in bogati zbiratelji Watteaujevega časa, denimo Pierre Crozat, so njegova dela hitro pograbili.
Watteaujeve likovne 'domislice' - v zgodovino likovne umetnosti je vpeljal še dve motiviki, otožnega klovna Pierrota, pri katerem moralnega podtona ne moremo več spregledati, in slikarski pogled v zbirateljske galerije - so prepoznali tudi v Kraljevi akademiji za slikarstvo in kiparstvo. Čeprav je konservativna institucija s težavo pristopila h klasifikaciji prizorov fête galantes, iz katerih sta kipeli lahkotnost in modernost, so umetnika končno le sprejeli v svoje vrste (med historične slikarje).
Navdih novim generacijam
Watteau je s svojim delom med drugim močno vplival na slikarja Nicolasa Lancreta (1690-1743) in Jean-Baptista Patera (1695-1725), ki sta v svojem slikarstvu prav tako sledila tradiciji fêtes galantes, domišljijske prizore pa zasidrala v resničnosti, saj je na delih mogoče videti kraje, umetniška dela in številne detajle, ki bi jih sodobniki prepoznali brez težav. Prilagodljivost teme je bila idealno izhodišče za eksperimentiranje in inovacijske slikarske pristope. Vendar sta med pomembnejšimi nasledniki, ki jih je navdihnil ta svojevrstni žanrski prizor, velika mojstra Francois Boucher (1703-1770) in Jean-Honore Fragonard (1732-1806).