Restavratorjem je tako uspelo ujeti končni rok pred dvema letoma začetega zahtevnega konservatorsko-restavratorskega projekta za oživitev dela, ki ga je Giorgio Vasari naslikal leta 1546. Umetnina je bila v hudi povodnji, ki je Firence prizadela leta 1966, pod vodo potopljena kar 12 ur. Delo je bilo poškodovano do te mere, da jo je nekdanji vodja Urada za restavriranje (Opificio delle Pietre Dure - OPD) Marco Ciatti opisal kot "enega najhujših primerov v zgodovini konserviranja", poroča Art Newspaper.

V dneh, ko se v toskanskem mestu spominjajo strahovitih poplav, so Vasarijevo sliko razstavili v refektoriju bazilike Santa Croce. Slika je sicer v 16. stoletju nastala za redovnice nekdanjega benediktinskega samostana Murate, v Santa Croce pa so jo prenesli v 19. stoletju.

Zadnjo večerjo sestavlja pet lesenih plošč, ki pritrjene skupaj merijo 2,5 krat 6,5 metra. Po poplavah so monumentalno delo razstavili, da bi se plošče lepše in hitreje posušile, poslikano površino pa prekrili s papirjem in tako preprečili luščenje barve. Vlaga je povzročila krčenje plošč, zaradi česar dela v vseh teh desetletjih niso več sestavljali skupaj, saj restavratorji do pred nekaj let niso našli pravega pristopa za ponovno spojitev.

Preden so se v restavratorskem oddelku lotili dela, je bilo stanje dela precej klavrno: meritve plošč in poslikane površine so pokazale, da se je les skrčil za tri centimetre (stanje so rešili tako, da so plošče zapolnili s tankimi trskami in tako dosegli prvotne mere), voda pa je raztopila tudi lepilo in razrahljala mavec, s katerim so pripravili površino za slikanje.

Usposabljanje nove generacije restavratorjev
Konservatorsko-restavratorski projekt je podprla italijanska modna hiša Prada, italijanska Narodna civilna zaščita in Fundacija Getty. Slednji je projekt prevzel v sklopu konservatorsko-restavratorske pobude, ki jo je zagnal leta 2009 v sodelovanju z Muzejem J. Paula Gettyja in Gettyjevega konservatorskega inštituta. Gre za program, namenjen usposabljanju nove generacije restavratorjev za tabelno slikarstvo, ki bi sčasoma nadomestila trenutno vodilne strokovnjake. Doslej se je v programu izpopolnjevalo 20 konservatorjev.

Poplave, ki so Firence prizadele 4. novembra leta 1966, so bile najhujše v mestu po letu 1557. Arno je v nekaj urah narasel in preplavil mestne ulice. Poleg številnih umetnin je bilo v vodi uničenih tudi 6.000 rokopisnih del iz arhiva Opera di Santa Maria del Fiore in 1,3 milijona redkih knjižnih del iz tamkajšnje Centralne narodne knjižnice.

Poplave, ki so spremenile pogled na dediščino
Podobe poplavljenega mesta so pretresle svet in številni prostovoljci so pripotovali v mesto, da bi pomagali rešiti ogrožene umetnine. "Blatni angeli" so neumorno garali v nevarnih razmerah, da bi pred uničenjem obvarovali zaklade tega zgodovinskega mesta. Poplava je bila v več pogledih prelomen trenutek v zgodovini konserviranja. Stroki, ki se je znašla na nepoznanem terenu, je pomenila dragoceno lekcijo; razviti je morala nove metode, obenem pa je dogodek med mladimi generacijami povečal zavest o pomenu skrbi za kulturno dediščino in k stroki pritegnil nove entuziaste. Fundacija Ameriškega konservatorskega inštituta zadnjih 41 let zbira pričevanja tistih, ki so bili prvi na terenu. Doslej so opravili 320 intervjujev, od katerih jih, kot ocenjujejo, približno deset odstotkov prinaša nova in pomembna spoznanja o firenški ujmi.

Angeli varuhi uničenih umetnin
Veselje stroke in javnosti ob odkritju prenovljenega Vasarija je razumljivo veliko. Če se je številnih prostovoljcev, ki so leta 1966 pomagali pri reševanju umetnin, prijelo ime "blatni angeli", je Antoine Wilmering, vodja programa pri Fundaciji Getty, restavratorsko ekipo, ki je prenovila Zadnjo večerjo, poimenoval "angele varuhe".