Otrok v 20. stoletju ni le pomanjšani odrasli in temu primerno so ga tudi obravnavali. Otrok kot posameznik velikega potenciala je tako postal navdihujoč simbol prihodnosti, s katerim so se ukvarjali številni misleci, pa tudi ustvarjalci na področju oblikovanja. Razstava v newyorškem Muzeju moderne umetnosti Century of the Child: Growing by Design, 1900-2000 prikazuje presek med modernističnim oblikovanjem in sodobnim razumevanjem otroka.
Otroški predmeti pripovedujejo o razvoju oblikovanja
Na razstavi so na ogled igrače, igre, majhno pohištvo, posterji, knjige, prostori igre in drugi predmeti, ki ne govorijo le o oblikovalskih smernicah, ampak skozi simbiotični odnos med otroki in umetniki, ki so oblikovali zanje, tudi o razvoju razumevanja otroškega sveta. "Razstava prikazuje dvosmeren, zelo dinamičen odnos med novimi koncepti otroštva in novimi načini mišljenja o procesu oblikovanja in ustvarjalnosti," je povedala Juliet Kichin, kuratorica na oddelku za arhitekturo in oblikovanje MoMe.
Otroci so v porastu drugačnega razumevanja in obravnavanja postali področje, kjer so se vrstili raznoliki, tudi paradoksni pogledi na človeški razvoj in potrebno skrb. Koliko svobode dovoliti otroku in koliko jih nadzorovati ter usmerjati so bila vprašanja, ki so se specifično obravnavala že v različnih družbah glede odraslih ljudi, različne usmeritve pa so se uveljavljale tudi pri otrocih. Razstava skozi sedem kronološko urejenih sekcij razkriva tudi različne odgovore na vprašanje o tem, kaj otrok potrebuje za svojo rast in napredek, da bi postal enakopraven član družbe.
Z vzgojnimi metodami se razvija tudi umetniški eksperiment na polju oblikovanja
Osnovna referenčna točka razstave je knjiga Ellen Key iz leta 1909 z naslovom Century of the Child. Švedska teoretičarka, ki se je ukvarjala z vprašanji družine, etike in izobraževanja ter velja za eno prvih zagovornic vzgojnega pristopa, ki v ospredje postavlja otroka, je v knjigi pregledala čas 20. stoletja kot obdobje intenzivne pozornosti in razmišljanja o pravicah, razvoju in blagostanju otrok. Materiali, ki predstavljajo življenje vrtcev, prepoznavajo širok vpliv misli Friedricha Froebela, ki je v 19. stoletju postavil osnove moderne vzgoje na podlagi otrokovih posebnih pravic in sposobnosti ter zasnoval koncept vrtcev, poleg tega pa je razvil tudi veliko vzgojnih igrač.
Glina in lesene igralne kocke, ki so jih pobarvali otroci v šoli Francesce Randone, ali vzgojni materiali, ki jih je zasnovala znamenita zdravnica in učiteljica Maria Montessori na prehodu v 20. stoletje in prvi polovici 20. stoletja, odražajo preobrat v vzgojnih metodah in hkrati tudi avantgardni umetniški eksperiment.
Od energičnega izraza prek ukalupljenja po potrebah družbe do upoštevanja otrokovih potreb
Obdobje po prvi svetovni vojni prikazuje pogled, naslovljen Avantgardni čas igre, o čemer priča slika The Bad Child (Slab otrok) iz l. 1924 ilustratorja in oblikovalca Antonia Rubina. V retroviktorijanskem slogu upodablja fanta v komičnem besu, ki ga obkroža grozeča zasedba pravljičnih karakterjev, in prikazuje poduk o tem, kako so otroci igrivi in polni energije ter kot takšni potrebujejo prostor za izražanje svojih impulzov in domišljije, ki ne ustreza vedno odraslemu svetu in buržoaznim strukturam vedenja. Takšnega otroka lahko vidimo tudi kot odsev avantgardnega umetnika in njegove želje, da bi zaobšel nadležne moralne in estetske konvencije. V tem času so idejo otroka kot čistega kreativnega genija ujeli tudi umetniki, kot so Klee, Miró in Picasso.
Fotografije, posterji in otroške knjige iz leta 1930 pričajo o spremembi pristopa, ki ga spodbudi fašistični sistem. Otroci postanejo surov material, ki ga lahko oblikujemo za potrebe industrijskega in vojaškega sistema. Po drugi svetovni vojni se je zavedanje otrokovih potreb razširilo in oblikovalci so pridobili možnosti za oblikovanje konstruktivnih igrač in funkcionalnega pohištva, pa tudi celotnih šolskih stavb, ki bi priskrbele svetlo, zračno in prostorno polje za zdrav razvoj otrok in mladostnikov.
Infantilni potrošnik
Prihod potrošništva je prinesel novo dobo oblikovanja, ki je sovpadala z "zahtevnim" otrokom z novoodkritimi željami in potrebami, ki jih prej ni poznal. V 60. se tako pojavijo kostumi astronavtov in pištole, konec 80. pa Nintendo in oblikovalci ter izdelovalci strežejo mladostniškim fantazijam ter lastnemu gonu po kapitalu. Nasprotja sodobnega otroštva izrazito odzvanjajo v razstavljenih rekvizitih Garyja Panterja za televizijski program Pee-wee's Playhouse. Tu v animiranem svetu živi človek-otrok Pee-wee, neke vrste srečnejša različica Rubinovega slabega fanta, ki se mu v artificielnem svetu brez odraslega nadzora izpolnijo vse fantazije. Infantilni potrošnik par excellence, ki sicer dobi vse, kar si zaželi, se pa tudi nenehno bori z lastnimi željami in frustracijami, na neki način spominja na postmodernega umetnika, ki se igra subverzijo proti sistemu množične zabave.