Na Dunaju živeči Beograjčan se predstavlja z izborom del, ki so nastajala od leta 1997 do danes, razstavo pa je naslovil Indigo. Ta se ne nanaša toliko na barvo kot na indigopapir, ki je kot ključni element prisoten v večini Kaludjerovićevih z roko narejenih umetnin. Slikar srednje generacije ga je začel uporabljati že v času študija in ga, čeprav manj očitno, uporablja ves čas. V zadnjih risbah in slikah se kot v krogu vrača k vidnosti indiga, pojasnjuje kustosinja Mateja Poljšak Furlan.
Čeprav so se tehnologije v zadnjih 15 letih spremenile, sledenje in množenje elementov ostajata stalno prisotna v umetnikovem opusu. Ustvarja s pomočjo footkopiranja, indiga, photoshopa ali videa, vseskozi pa kontinuirano snuje svoje delo s sestavljanjem elementov, ki že obstajajo, a jim je vedno dodan pikolovski dotik njegove roke, v razstavnem katalogu piše Boško Bošković.
Stalno prisotne podobe otroštva v njegovih delih vedno ostanejo le podobe, nosilci pomenov, kakršne jim pripiše umetnik. Otroštvo je tako prazno mesto, znak, posoda, ustvarjena, da nam pripoveduje o realnosti oblikovanega sodobnega sveta, s kakršnim živimo, pa izbor motivike pojasnjuje likovna kritičarka Petja Grafenauer.
Dejan Kaludjerović je na beograjski Akademiji likovnih umetnosti diplomiral leta 2001 in tri leta pozneje še magistriral. Med letoma 1993 in 1994 se je izpopolnjeval na Šoli vizualnih umetnosti v New Yorku, v študijskem letu 2003/04 pa na Akademiji uporabnih umetnosti na Dunaju.