Po štirih letih, odkar so v MGLC-ju v Ljubljani odprli vrata razstave Partizanski tisk, so likovne podobe in izjemne primere tiska, nastale v partizanih ali za partizane v Sloveniji med letoma 1941 in 1945, na ogled tudi v slovenski Galeriji A + A v Benetkah.
V beneški galeriji je na ogled izbor eksponatov, ki so bili na ogled na ljubljanski postavitvi in sta ga izmed bogatega gradiva grafičnih listov, plakatov, knjig, letakov in ilustracij v časnikih in drugi tiskani informativni periodiki, opremo agitacijskih brošur, pesmaric in mladinske literature, vinjet, karikatur, osnutkov za partizanski denar, učbenikov in grafik izbrala avtorja razstave Donovan Pavlinec in Breda Škrjanec.

Najprej v Ljubljani, nato na osvobojenem ozemlju
Med drugo svetovno vojno je na slovenskem ozemlju delovalo 17 tiskarn in več kot 80 tehnik in ciklostilnih tehnik. Kot je zapisal Pavlinec v svojem prispevku za razstavni katalog, je bilo do kapitulacije Italije sorazmerno veliko umetnikov vključenih v NOB, manj pa jih je bilo med partizani, zato je imel osrednji pomen predvsem ilegalni tisk v mestih, zlasti v Ljubljani. Po letu 1943 se je večina grafičnih delavcev umaknila iz Ljubljane (tam so namreč odkrili vse dotedanje ilegalne tiskarne) in v partizane se je umaknilo več umetnikov, nekaj pa se jih je vrnilo tudi iz italijanskih taborišč.

Umetniki v partizanih
V partizanskih tiskarnah, med katerimi je bil najpomembnejši Grafični atelje centralne tehnike KPS v Starih žagah, ki se je jeseni 1944 preselil v Črmošnjice, so ustvarjali Nikolaj Pirnat, France Mihelič, Nande in Drago Vidmar, Božidar Jakac in Dore Klemenčič, na ustvarjalno pot pa so šele stopili Alenka Gerlovič, Milena Dolgan, Lojze Lavrič, Vito Globočnik, Ive Šubic in Dušan Petrič.

Zavedanje pomena tiska
Izjemna organiziranost, obseg in kakovost tiska pripovedujeta o tem, da se je partizansko vodstvo dobro zavedalo, kakšno moč ima tisk pri širjenju vedenja in idej, zato je povsem jasno, da je bila večino tiska namenjenega doseganju končnega cilja, torej osvoboditve in zmage, ob tem pa, kot piše Pavlinec, hkrati prevzema oblasti OF oziroma komunističnega vodstva znotraj nje.

Od satire do portreta
Posebno vlogo v propagandističnem delu je imela proti sovražniku naperjena satira. Naj omenimo le zbirko karikatur desetih avtorjev v Kristusovem letu, ki na anekdotičen način razkrinkava zločine belogardistov. Popularizacijski značaj so imeli portreti, kjer ne gre mimo Jakčevih upodobitev. Kvalitativni vrh partizanskega likovnega ustvarjanja pa so gotovo grafične mape, ki kljub težkim razmeram, v katerih so nastajale, s svojo vsebinsko celovitostjo in tehnično dovršenostjo predstavljajo izjemen dosežek. Omeniti velja še gorenjsko izdajo Prešernove Zdravljice, natisnjeno ob stoletnici prve izdaje decembra 1944 v tiskarni Trilof, ki velja za najlepši in najrazkošnejši partizanski tisk.

Če so se zaradi pomena, ki ga je imel NOB za komunistično oblast, kritičnemu pisanju o partizanskem tisku dolgo časa izogibali, je morda spet nastopil čas, da skozi oči drugačnega časa pogledamo na takratno umetnost. Tudi v tej luči so se o tematiki že ob prvi postavitvi v razstavnem katalogu poleg Pavlinca in Škrjančeve razpisali še Božo Repe, Lilijana Stepančič in Andrej Šemrov.
Maja Kač
Vir fotografij: Muzej novejše zgodovine Slovenije.