V 50. in 60. letih 20. stoletja so se akcija, hepening in performans vzpostavili kot odgovor na prevladujočo formalistično in tržno naravnano umetnost. Ker so se dogajali na presečišču likovnih in uprizoritvenih umetnosti so hkrati pripadali obema, a bili na obeh poljih izpuščeni iz kanoniziranih zgodovin in pregledov.
Video in performans v plodnem združevanju
Podobno se je zgodilo tudi videoumetnosti. Tako performans kot videoumetnost nimata svojega reprezentacijskega polja, prepletata se z drugimi umetniškimi področji in se v zadnjem času integrirata s t. i. novimi mediji. Poleg tega sta izrazito individualni dejavnosti, pogosto delo enega samega avtorja. Zato so produkciji pogoji za to dejavnost slabi, možnosti za predstavljanje te zvrsti pa je malo, predvsem na specializiranih festivalih in klubih.
Video kot gibljiva in časovna umetnost pa je bil vedno primernejše orodje za dokumentiranje performansa kot statične fotografije. Nova video tehnologija je omogočala še snemanje in predvajanje v realnem času in v dejanski dolžini trajanja performansa, s tem pa tudi vključenost občinstva, pa tudi raznolike posege v sam dogodek in dodatno manipulacijo posnetkov.
Razstava, ki jo pripravlja Zavod za sodobno umetnost SCCA Ljubljana v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom, bo v prostorih inštituta na Mestnem trgu 17 v Ljubljani odprta od 5. junija do 16. julija.
Izbrana dela nakazujejo na različna razmerja med performansom in videom. Video lahko nastopa kot dokument performansa ali kot del performansa, videoperformansi so izvedeni samo za kamero, lahko pa je tudi video tisti, ki s svojimi izraznimi in tehnološkimi možnostmi šele ustvari performans, je zapisala kustosinja Barbara Borčić.
Pobuda za skupni avdiovizualni arhiv
V četrtek, 12. junija, ob 19. uri, pa bo v Slovenskem gledališkem inštitutu v okviru razstave potekal še pogovor o pomenu tvorjenja in povezovanja različnih avdiovizualnih arhivov. Dokumentacija in arhiv sta namreč predpogoj za interpretacijo in zgodovinjenje videa in performansa in šele omogočata predstavitve, razstave, proučevanje umetniškega polja in vrednotenje dejanskega pomena teh praks ter njihovega družbenega odtisa.
Videoumetnost v slovenskem prostoru do leta 1999 je, denimo, SCCA dokumentiral v spletni bazi Videodokument, s postajo DIVA in spletnim arhivom so vzpostavili platformo za video in novomedijska dela, v arhiv vključujejo tudi performanse, akcije in instalacije. V Moderni galeriji prav zdaj vzpostavljajo t. i. Mrežni muzej, digitalno platformo za arhiviranje "časovno vezane umetnosti ".
Videoarhiv Slovenskega gledališkega inštituta je septembra 2012 sprožil pobudo, da bi na enem mestu ustvarili čim bolj celovito zbirko posnetkov performativnih umetniških del, ki nastajajo v slovenskem prostoru. Skupen in celovit videoarhiv bi tako povezal nevladni sektor, zasebne zbiratelje in video arhive javnih ustanov.