Oglas
Petra Varl in Zora Stančič sta med najvidnejšimi likovnimi umetnicami slovenskega prostora zadnjih dveh desetletij. Stančičeva, ki je v Slovenijo prišla iz Sarajeva, in sicer zaradi izpopolnjevanja na ljubljanski likovni akademiji, in Varlova sta v delavnici ALU-ja ugotovili, da ju zanimajo iste stvari. Predvsem litografija kot specifičen grafični izraz, ki sicer učinkuje nekoliko grobo, a ravno zato toliko bolj neposredno. Litografija je bila kleč njune prve razstave v Bežigrajski galeriji, s katero sta se pravzaprav prvič predstavili javnosti in ravno ob 20. obletnici se umetnici, ki nikoli nista povsem prekinili svojega odnosa sodelovanja, spet predstavljata skupaj.
Razstava zadnjh 20 let z novostmiPovabilo za projekt je prišlo iz MGLC-ja, iz katerega prihaja tudi kustos razstave Zadnjih dvajset let Božidar Zrinski. "Hoteli sva narediti razstavo, ki bi nekako opisala najino delo v 20 letih. Na začetku sva se veliko pogovarjali o tem, kako in kaj naj narediva. Na začetku sva bili polni optimizma, predvsem zaradi imenitnega velikega razstavnega prostora, nato pa naju je v nekem trenutku kar nekoliko stisnilo, kako bova prostor napolnili," nam pove Zora Stančič.
Strah je bil odveč, saj se je razstava imenitno posrečila; še posebej zato, ker predstavlja tudi novejša sklopa del Petre Varl (Portreti) in Zore Stančič (Nič posebnega). Posebej v primeru nekoliko manj prisotne Varlove je zanimiv pogled na njena nova dela, ki v njeno kariero prinašajo tudi precejšnjo spremembo. Čeprav je njen izraz vedno temeljil na risbi, je slednjo zares pokazala šele zdaj: "Tako kot Zora sem svoje stvari vedno kazala prek grafike, ker se mi je nekako zdelo, da te risbe nekako niso dovolj dobre, da so preveč odkrite, da ji ne morem zares predstaviti. Zato sem jih vedno predelovala z uporabo različnih grafičnih in reproduktibilnih medijev. Ali so bili to plakati v mestu, ambientalne postavitve ... Ampak vedno so bile zadeve narejene z neko grafično tehniko."
Grafična tradicija v Sloveniji
Grafika ostaja v ozadju skoraj vseh projektov Petre Varl in Zore Stančič, ki sta naslednici uveljavljene ljubljanske grafične šole. O njenem uspehu spregovori tudi Stančičeva: "Zakaj je grafika uspešna? Ker imamo tradicijo. Zato ker že 50 let vsaki dve leti prirejamo bienale in so ljudje zato z grafiko nekoliko bolje seznanjeni kot z drugimi likovnimi izrazi. Na neki način so vsaj slišali za grafiko ali pa so bienale obiskali s šolo. Seveda pa imamo tudi zelo dobre avtorje, ki so zelo vzdignili nivo grafike."
Grafika nenehno ostaja v ozadju umetnosti Varlove in Stančičeve, ki sta začeli z umetnostjo litografije, grafičnega medija, v katerem se najbolje izrazi nekoliko groba, skoraj impulzivna poteza. Ta je bolj kot za Varlovo ostaja značilna za Stančičevo, ki je sicer svojo umetnost nadgradila z raziskovanjem različnih novih medijev, kot sta fotografija in video. Varlovo večina bolj kot z grafiko povezuje z stiliziranim in depersonaliziranim portretom ter s preprosto, vendar sporočilno vedno jasno definirano figuro. Ta je bila jedro njenih urbanih intervencij - najbolj znana je verjetno akcija Nos ob nos, leta 1994 izvedena na Metelkovi -, stilizacij bivalnih prostorov in ilustracij v revijah.
Papart - da ali ne?
Tudi zaradi prostorske razpršenosti njenih projektov je Barbara Borčič Varlovo imenovala za popumetnico. Čeprav priznava, da njena dela, ki zaznamuje jih repeticija motiva, sledijo estetiki poparta, sama sebe prvenstveno ne razume kot popartistko. "Kar jaz delam, se mi je vedno zdela bolj osebna izpoved. Sicer je bil način, na katerega sem to izpoved podajala, kot je na primer uporaba fotokopij, ali tudi namen, kako sem se hotela pojaviti v zunanjem prostoru, mogoče res pop, ampak jaz vseeno mislim, da nisem popumetnica." Bližje popartu se morda zdi Zora Stančič, ki je več let delala tudi na projektu Andy bi bil ponosen name - naslov se je seveda navezoval na Andyja Warhola. In tudi sicer Stančičeva pravi, da popart sam po sebi nikakor ni slab.
Figura je nosilka sporočila
Ko govorimo o Petri Varl in Zori Stančič, je treba omeniti še eno posebnost njunega dela - vztrajanje pri človeški figuri kot nosilki sporočila. Danes figura v likovni umetnosti ni 'prepovedana', saj je, kot pravi Stančičeva, danes v umetnosti dovoljeno vse. Ko sta obe umetnici začenjali, pa ni bilo tako, posebej ni bilo tako v grafični tradiciji, katere del sta postali Petra Varl in Zora Stančič in ki je bila tedaj veliko bolj usmerjena k abstrakciji. Vendar so njuno novost kmalu sprejeli.
Tudi zato, ker je v figuraliko skušala vnesti nekaj novega. "Ta figura je za seboj vedno imela neko zgodbo, bila je povezana z nekimi dogodki v moji preteklosti ali prihodnosti," pravi Varlova; dopolni jo Stančičeva: "Ta figura ni figuralika, kot je bila v času pred 100 leti. Figura je pri naju v nekem drugem kontekstu, vedno hoče povedati nekaj več. Mogoče jo je treba gledati nekoliko drugače." In vedno nekoliko drugače je mogoče gledati tudi celotno umetnost Petre Varl in Zore Stančič, ki - morda nekoliko protislovno - ravno zaradi svoje preprostosti, osredotočenosti na odločno potezo sicer skoraj nepopustljivo in avotirativno podaja sporočilo, vendar ravno zato ostaja iskrena, resnična in vedno aktualna.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje