Moderna galerija, ki ta čas zaradi prenove matične stavbe - dobesedno je na cesti v kuratorski viziji direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac in Bojane Piškur, ki sta k sodelovanju povabili okoli 50 umetnikov - predstavlja razstavo, ki slovenski javnosti predstavlja redefinicijo koncepta umetnosti v javnih prostorih, značilno za vizualno umetnost obdobja postmoderne. Ta umetnost je sicer odraz spremenjene koncepcije samega prostora. Ta namreč ni več stabilni prostor, kakršen je bil značilen še za obdobje moderne, ko je bila ločnica med javnim in zasebnim jasna in ko je bila zato tudi jasna ločnica med javno umetnostjo in drugimi umetniškimi praksami.

Kot je povedala Zdenka Badovinac, je bila - v tem kontekstu je zelo vpliven teoretik Jürgen Habermas - v moderni javna sfera na neki način idealizirana. Bila je razumljena kot nekaj, kar od ljudi zahteva napor, kajti bila je prizorišče javne reprezentacije družbe. Ravno zato ji je po mojem mnenju tudi pripadla vloga edukativne sfere, v kateri se predstavijo za družbo konstitutivne vrednote. Zato je tudi javna umetnost, posebno v obliki javnih spomenikov, bila ideološka in poučna; občinstvo je interpelirala v sprejemnike uradne ideologije.

'Site-specific Art' - javna umetnost za novi javni prostor
Moč uradne ideologije se v šestdesetih, posebno z vznikom novih družbenih gibanj, ki začno v boju za obvladovanje javnih prostorov konkurirati državi, zruši. In zruši se tudi do tedaj neproblematični in bolj ali manj enoznačni pojem javne umetnosti. Izraz tega je bila nova umetnost v javnih prostorih; začne nastajati tako imenovana 'site-specific art' (umetniški projekti, narejeni posebej za določeno lokacijo). Obenem s temi kritičnimi agenti pa se v javni prostor vedno bolj vključujejo tudi komercialni subjekti.

Za postmoderno je tako značilna trivializacija in spektakulizacija javnega prostora. In to trivialnost in 'kičkulturo', ki ljudi uspava, jih dela apatične in 'anemične', za izhodišče svojih projektov jemljejo na razstavi Muzej na cesti sodelujoči umetniki. Priložnost za to razstavo je kar najboljša. Kot pravi Badovinčeva, smo ravno v času predvolilne kampanje, ko so se z velikih plakatov smehljaji vedno prijaznih obrazov pretendentov na poslanske stolčke doživeli 'udar' kičkulture.

Kritični, a ne utopični projekti
Vendar pa, kot poudarja Zdenka Badovinac, se sedanji umetniki razlikujejo od umetnikov kritikov družbe prejšnjih obdobij. Ne želijo namreč le obsojati in ne želijo predstavljati utopičnih alternativ. Želijo razkriti, razgaliti in predstaviti vsa protislovja sodobnega javnega prostora, ki ga korigirajo s pogosto zelo stvarnimi predlogi. Tadej Pogačar bo tako na primer v tiskanih medijih objavil predloge za poimenovanja ulic po zaslužnih Slovenkah, močno realno komponento pa vsebuje tudi projekt Trženje uličnih imen - MS® Nike Špan. Predlaga nov pristop k privabljanju zasebnega kapitala pri oblikovanju podobe naših mest. Podjetniki bi lahko na neki način zakupili imena ulic ali trgov, celotnih sosesk, za katerih razvoj pa bi morali skrbeti. Ne morem se znebiti občutka, da ta pristop namesto v prihodnost vodi v preteklost, tja nekam v fevdalizem, v zadnje obdobje, ko si je bilo z denarjem mogoče kupovati pravico do popolnega upravljanja prostorov, katerih 'gospodar' bi sicer morala biti zgolj javna politična oblast.

Deobjektivizacija galerijske umetnosti, ki postaja dogodek
Spodbuda za razstavo Muzej na cesti ni le zanimiv položaj javnega prostora, ki pravzaprav postaja nekaj generičnega, o čemer se vseskozi govori in se ga hvali, ki pa ga obenem kolonizirajo gmotno močni posamezniki; spodbuda je tudi sprememba v sami galerijski in muzejski umetniški praksi. Ta je vedno bolj deobjektivirana; v ospredje prihaja dogodek. Sama statična postavitev ne zadošča več, kajti sodobni človek je navajen in skoraj odvisen od gibanja slik in od (navidezne) participatornosti dejavnosti. Četudi gre pogosto zgolj za iluzijo sodelovanja.

O kolektivu IRWIN za zdaj nič znanega
Projekt Muzej na cesti poleg postavitev, ki so zaznamovane na zemljevidu Novega kolektivizma - ta zemljevid je prispevek tega kolektiva k projektu -, obsega tudi performanse, vodstva po mestu (Tanja Lazetič bo na primer vodila po Poti spominov in tovarištva) in predavanja. Glede na slednja ugotovimo, da javni spomenik tudi danes, v času skoraj popolne odsotnosti te umetniške oblike, vzbuja radovednost. Tako bo Miklavž Komelj predaval na temo Spomeniki in spomin (7. 10.), o zaznamovanju spomina na zgodovinske dogodke pa bo v besedilu Spomin na partizane ali partizanstvo kot dogodek?, ki bo objavljen v katalogu projekta, pisal Gal Kirn. Največ skrivnostnosti pa obdaja prispevek skupine IRWIN - o njem ni ničesar znanega.

Začnimo v zraku
Začetek projekta je zaznamovala umetniška akcija Ištvana Išta Huzjana. Preletel je Ljubljano in odvrgel 10.000 letakov z zapisi, ki si jih je v SMS-sporočilih izmenjal z dekletom Arno Hadžialjević. Za prvi dan dogajanja je napovedana tudi priprava največjega čevapčiča na svetu (skupina Alterazioni Video ga bo pripravila danes ob 20.30 na Tromostovju), Jeanne van Heeswijk pa bo ob 19.00 v Tobačni tovarni izvedla performans Ti v mestu. Dnevniki bodoče avantgarde, ki ga je kot izpeljavo dogajanja v seriji in filmu Seks v mestu konceptualno dorekla v sodelovanju s slovenskimi dekleti. Najboljše mesto, na katerem se lahko podučite o projektu Muzej na cesti, pa je mala galerija na Slovenski cesti, v kateri sta Ajdin Bašić in Žiga Testen uredila improviziran informacijsko-turistični center in vzpostavila informacijsko-navigacijski sistem projekta Muzej na cesti.

Polona Balantič