"Ta razstava je intelektualno, duhovno, čustveno in estetsko doživetje. Obenem je aktualna toliko, kolikor je aktualna Almina zgodba. Ta pa je po mojem mnenju zaradi vrednot, ki jih posreduje, brezčasna," je poudarila kustosinja.

Pregled popotovanja in življenja se začne leta 1919 z zadnjim večerom v Genovi pred odhodom v Peru, kjer je potem začela popotovanje. Opazovala je vsakdan tamkajšnjih prebivalcev in se zavedela, da bodo prihodnji dan vsi nadaljevali svoje rutinirano življenje, njo pa čaka daljno obzorje.

Sledi kronološki pregled potovanja, kar simbolizira tudi globus v središču razstavnega prostora, na katerem so označeni kraji, ki jih je obiskala. Predstavitev vsake pomembne točke na popotovanju spremljata kratek opis, opremljen s fotografijo, in kateri od predmetov iz bogate popotniške zbirke. Poleg vsebin na panojih si je mogoče ogledati tudi dokumentarni film o njej in prelistati njena dela in dela o njej.

Razstava, pod katero se podpisuje etnologinja in kulturna antropologinja Barbara Trnovec, ki se je življenju in zapuščini svetovne popotnice posvečala zadnjih 20 let, bo v Cankarjevem domu na ogled do 12. januarja.

Skrivnosten kipec, ki je bil desetletja izgubljen
Med predmeti, ki so na ogled, je tudi skrivnosten kipec, ki ga je prejela leta 1920 v Peruju. Kot je zapisala v potopisu, ji je eden izmed njenih učencev, - preživljala se je s poučevanjem tujih jezikov-, podaril "star inkovski zaklad, hudiča, kakor ga je imenoval, ki se ga je njegova žena bala". Alma ga je poimenovala malik, tri leta pozneje, ko je prispela na Kitajsko, pa je izvedela, kaj kipec predstavlja. V Pekingu je namreč spoznala dr. Ferdinanda Lessinga, nemškega lingvista, etnologa in sinologa; v potopisu pravi: "Ob tem moram omeniti svojega perujskega malika. Dr. Lessing, znan nemški arheolog, ki se je takrat mudil na Kitajskem, je v kipcu iz lojevca prepoznal Li Tie Guaia." Izvedela je, da Li Tieguai, kakršen je pravilen zapis njegovega imena, predstavlja enega od osmih daoističnih nesmrtnikov. Kipec je šest let tovorila s seboj, od Peruja do Jave. Septembra 1926 je prispela v Džakarto in doživela "popoln polom"; izčrpana od malarije in pomanjkanja se je zanašala, da jo bodo tam čakali honorarji za novinarske prispevke in priporočilna pisma, kar pa se ni zgodilo. Takrat je zapisala: "»Na Javi sem se odločila, da se ločim od Li Tie Guaia. Morda pa je vse moje smole kriv on. (…) Kipec je poslala domov in mu pripisovala posebne moči. Med drugim jo je navdihoval za pisanje in postal osrednji junak romana Der Götze (Malik). Po njeni smrti ga je njena prijateljica izročila Mestnemu muzeju Celje, po spletu okoliščin pa so ga, potem ko je bil več kot 50 let shranjen v lesenem zaboju v depoju, naključno odkrili med inventuro Azijske zbirke, kamor so ga uvrstili iz neznanih razlogov.

Življenje, ki kliče po filmski upodobitvi
Alma Maximiliana Karlin se je rodila leta 1889 v Celju v, za tiste čase, netipično družino. Njena mati Vilibalda Karlin(1844–1928), rojena Miheljak, učiteljica, se je poročila precej pozno, šele pri triinštiridesetih letih, z upokojenim majorjem avstro-ogrske vojske Jakobom Karlinom (1829–1898), ki je štel še petnajst pomladi več od svoje žene. Tako oče kot mati sta bila po rodu Slovenca, vendar so doma govorili nemško zaradi narave poklicev.

Spomladi leta 1914 je na londonski šoli Society of Arts diplomirala iz osmih tujih jezikov: danščine, norveščine, švedščine, angleščine, francoščine, italijanščine, španščine in ruščine. Po izbruhu prve svetovne vojne se je odločila zapustiti Anglijo, zato je odšla na Norveško, pozneje pa na Švedsko, v tem času pa je v njej dozorela misel, da bo postala pisateljica in popotnica. Po koncu vojne se je vrnila v Celje, kjer je odprla svojo jezikovno šolo. Proti koncu novembra 1919 je misel o potovanju v glavi - takrat tridesetletne - Alme Karlin dokončno dozorela. Njena osem let trajajoča pot jo je vodila čez Severno in Južno Ameriko, čez Egipt, indijsko podcelino, jugovzhodno Azije, Japonsko ter Avstralijo z Oceanijo.

Po vrnitvi s potovanja se je posvetila predavanjem in delu v tujini, njene knjige so postale prodajne uspešnice že kmalu po objavi, doma pa je bila spregledana. Veliko je predavala v Nemčiji, kjer je prodala tudi več tisoč izvodov svojih del, v koledarju leta 1931 pa so jo predstavili tudi kot eno najvplivnejših žensk v Nemčiji. Bila je nasprotnica nacizma in se je leta 1944 odpravila v partizane. Umrla je 14. januarja 1950 za rakom in tuberkulozo.

Razstavo, ki sovpada z 90-letnico končanja osemletnega popotovanja, so pripravili v Cankarjevem domu v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Celje. Vsak četrtek ob 17. uri je vodenje po razstavi brezplačno.