Odprtje razstave bo je bila v Muzeju moderne umetnosti (MUMOK) na Dunaju. Na njej med 200 umetniki razstavljajo tudi slovenski ustvarjalci Duba Sambolec, Franc Purg, Frenk Fidler, Gabrijel Stupica, Janja Žvegelj, Lojze Logar, Marina Gržinić in Aina Šmid, Marko Šuštaršič, Metka Krašovec, OHO Group (David Nez, Milenko Matanovič, Drago Dellabernardina), Petra Varl, Tadej Pogačar, Živko I. Marušič in Zora Stančič. Izbrala jih je slovenska selektorica Urška Jurman.

Pomemben prispevek k diskurzu med spoloma
Kustosinja Bojana Pejić je 20 let po padcu Berlinskega zidu s skupino izvedencev iz 24 držav izbrala več kot 400 del, med katerimi so slike, kipi, instalacije, fotografije, posterji, filmi in videoposnetki. Ta razstava z deli več kot 200 umetnikov predstavlja povsem drugačno podobo do pred kratkim še povsem neznanega poglavja v zgodovini umetnosti, ki bi obenem lahko bila pomemben prispevek k sodobnemu diskurzu med spoloma.

Gender Check sledi spremembam pri prikazovanju moškega in ženskega vzora - zlasti glede na dejstvo, da se razvijata v različnih družbenih in političnih okoliščinah. Razstava, za katero je spodbudo in podporo dala Erste Fundacija, priča o povezanosti med umetnostjo in zgodovino s kronološkega in tematskega stališča.

Spreminjanje idealov ženskosti in moškosti
Nekje do šestdesetih let 20. stoletja so bili namreč prevladujoči liki v umetnosti socrealistične tradicije herojske delavke in delavci. Država je propagirala program "brezspolne družbe", ki naj bi spremenila resničnost, vendar je neuradna umetnost tistega časa tak program sprejela z ironijo in ga demaskirala. Po obdobju kolektivistične estetike utopične države je bilo na lokalni ravni mogoče odkriti različne individualistične in bolj odprte težnje, ki so bile tarča negativnih odgovorov, odpirale pa so neodvisni prostor za nekonformistično umetnost.

V začetku 70. let 20. stoletja so ideal ženskosti in moškosti začeli preizkušati tudi zunaj propagandističnih klišejev preteklosti: avtoportreti, podobe teles in subjektivnost so napovedali na novo odkrito samozavest, ki je izražena v jasno prikazani spolnosti, ki postavi pod vprašaj heteroseksualne standarde in herojske ideale moškosti.

Celo pri ustvarjanju številnih abstraktnih del so uporabili antropomorfne oblike in navedena dela so prav tako uporabljena kot opozorilo na družbeno razmerje med spoloma. Emancipacija glede na vzore se je razvijala hkrati z emancipacijo glede na tradicionalna sredstva izražanja, zato so pomembnost pridobili novi mediji in nove umetniške oblike, kot so fotografija, film, video in izražanje nasploh. Istočasno je raslo število umetnic, ki so se uveljavljale.

Namigi na zgodovinske alegorije ženskosti
Ko je leta 1989 padel Berlinski zid in ko so padli socialistični režimi, je prišlo do spopadanja z novimi izzivi v obliki naraščajočega nacionalizma in neoliberalnega vpliva z Zahoda. Na novo priborjene svoboščine so prispele hkrati z neokonservativnim omejevanjem vlog, ki je kmalu tudi samo postalo tema umetniških del. V kontekstu feministične teorije je izražena kritika šovinističnih, militarističnih, mizoginih in ksenofobičnih ideologij. Odpirati se je začelo vprašanje homoseksualnosti. Izstopati so začeli klišeji o materinstvu in tradicionalnih, z religijo navdihnjenih idealih ter patriarhalne strukture moči.

Da bi poudarili politični in delovni pomen ženske identitete, so vedno pogostejši namigi na zgodovinske alegorije ženskosti.