Postavili so jo ob stoletnici rojstva akademskega slikarja, da bi se pokloniti umetniku, ki je s svojo likovno ustvarjalnostjo še posebej zaznamoval območje Krkinega porečja, hkrati pa tudi dolenjsko reko, s katero je bil nerazdružno in usodno povezan.

Lamut je bil Novemu mestu zvest in naklonjen bolj, kot je bilo takratno provincialno mesto naklonjeno njemu, pravi Jožef Matijevič. Z Lamutom so primerljivi zelo redki likovni ustvarjalci, kot slikar pa je z nekaterimi izjemnimi likovnimi deli dopolnil tudi slovensko likovno zakladnico.

Iskrena osebna izpoved vihravega umetnika
Razstava prinaša 130 del, ki popeljejo po vseh Lamutovih tehnikah in načinih likovnega izražanja, hkrati pa tudi po vsebini in časovnem zaporedju ni večjih ali opaznejših presledkov. Lamutova "na več ravneh ustvarjalnega procesa utemeljena umetnost pa na razstavi zaživi kot iskrena, pristna in neposredna osebna izpoved", je še povedal Matijevič.

Vladimir Lamut se je rodil leta 1915 na Čatežu ob Savi, njegova družina se je kmalu za tem preselila v Novo mesto. Po končani novomeški gimnaziji v Zagrebu je eno šolsko leto študiral umetnostno zgodovino, leta 1941 pa je diplomiral na zagrebški slikarski akademiji. Kot honorarni učitelj risanja je poučeval na novomeški gimnaziji, dokler ni bil leta 1942 interniran v Gonars.

Po vrnitvi v domovino se je zaposlil na ljubljanskih meščanskih šolah Vič in Moste, po vojni je spet poučeval v Novem mestu. Leta 1954 je tri mesece preživel v Parizu, konec petdesetih let se je izpolnjeval v Bruslju. Umrl je leta 1962 v domačem Novem mestu. Leta 1987 so v Dolenjskem muzeju pripravili retrospektivno razstavo, ki jo je pospremila monografija Milčka Komelja Pot k vrtincem molčanja.
Spominsko razstavo, ki bo odprta do 3. septembra prihodnje leto, je Dolenjski muzej pripravil z deli iz lastnih depojev, postavitev pa pospremil z razstavnim katalogom.