Opus Ludvika Pandurja je zaznamovan s prepletom pokrajinske in figuralne motivike, njegova izraznost in poetika pa oblikujeta prepoznaven osebni izraz. Po besedah umetnostne zgodovinarke Tatjane Pregl Kobe gre pri Pandurjevih slikah za divjanje oblik, povezanih v sozvenečo celoto, naslovi njegovih zadnjih slikarskih ciklov pa kažejo, da je premišljeno izbrana vsebina še vedno sestavni del njegovega ustvarjanja klasičnih slik z jasno vsebino.

Čeprav asociativno abstraktne, so njegove slike podrejene občutju prostora, ki ga slikar potrebuje, da v njem razprede določeno zgodbo. V lastni notranjosti išče odsev zunanjosti, narava pa vpliva na razvoj določene teme, ki jo slikar samosvoje izpove, nadaljuje Pregl Kobetova. V zasnovi zadnjih Pandurjevih ciklov se pojavljajo motivi, ki so lahko figuralni, pokrajinski ali povsem abstraktni, ugotavlja in dodaja, da svetlobne dražljaje v pokrajini slikar spreminja v povsem abstraktne podobe, tem pa z naslovi vdahne vsebinsko naravnanost ter opredeli pomen.

Pandur uporablja preizkušen postopek abstraktnega slikarstva, z reduciranjem pokrajinskih podrobnosti pa ustvarja oblike in sestave, zaradi stvarnih izhodišč izredno skladne in organske. Tako skozi slikarski postopek posrka dejanske značilnosti motiva in ga spremeni v razgibano barvite abstraktne kompozicije, je med drugim zapisala Pregl Kobetova.

Ludvik Pandur se je leta 1947 rodil v slovenjegraški družini slikarja Lajčija Pandurja. Leta 1970 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, podiplomsko pa je študiral v zagrebški mojstrski delavnici profesorja Krsta Hegedušića, znanem torišču svežih slikarskih smernic.