Novi zgodovinski muzej v Gdansku, ki bo uradno vrata odprl v decembru, velja za enega najprestižnejših evropskih kulturnih projektov v letu 2016. Njegova gradnja je stala dobrih 92 milijonov dolarjev, raztezal se bo v 13 nadstropjih, eksponate pa so Poljaki nabrali z vse Evrope in iz ZDA: med artefakti bosta tudi slavni tank sherman in sovjetski T34.

Del ekipe, ki snuje stalno postavitev v muzeju, je že več let tudi britanski zgodovinar Norman Davies, sicer ugleden strokovnjak za poljsko zgodovino. V nedavnem intervjuju za britanski časopis The Observer je popisal "boljševiške" in "paranoične" poskuse vlade, da bi si muzej prisvojili: "Vlada stranke Zakon in pravičnost noče, da bi tuji zgodovinarji odločali o tem, kaj se bo dogajalo v "njihovem" muzeju." Ena izmed vodilnih figur odpora proti projektu v njegovi trenutni obliki je po Daviesovih besedah Jarosław Kaczyński, ki "vse skupaj vodi kot svoj osebni politbiro".

"Mehki" prevzem vajeti?
Zdi se, da je vlada svoj "prevzem" muzeja načrtovala že dalj časa, piše tudi The Guardian. Kmalu po lanskem prihodu na oblast je stranka Zakon in pravičnost odredila gradnjo še enega novega muzeja v Gdansku, Westerplatte - na kraju, kjer so bili sproženi prvi streli v drugi svetovni vojni. Prejšnji teden je minister za kulturo Piotr Gliński pripomnil, da razmišlja o tem, da bi bilo muzeja druge svetovne vojne in še nezgrajenega Westerplatte v resnici pametno združiti. "Tako bi ustvarili novo inštitucijo, z novim direktorjem," in posledično prevzeli nadzor nad obema ustanovama.

Davies je prepričan, da muzeju druge svetovne vojne polena pod noge meče prav Kaczyński. "Obnaša se kot boljševik in kot paranoičen zdrahar. Zakon in pravičnost je najbolj maščevalna tolpa v Evropi. Gdansk so vzeli na muho zaradi njegove vezi z Lechom Wałęso in Solidarnostjo ter zato, ker je bil Donald Tusk rojen v Gdansku in je tudi položil temeljni kamen muzeju. Kaczyński je bil del Walechove kampanje, ko je bil ta leta 1990 izvoljen. Predsednik ga je pozneje potisnil ob stran in Kaczyński že od takrat dalje naklepa maščevanje," ga citira The Observer.

Zgodovinar poudarja, da so za načrtovani muzej predvideli "vsestransko narativo obdobja v letih 1939-1945" in da je pri konceptu sodelovala mednarodna ekipa strokovnjakov z muzealskimi izkušnjami. "Osrednja tema je Evropa, s poudarkom na vojni, kjer je imela opravka s Poljsko. Velik del je posvečen holokavstu."

"Politika spomina"
Kaczyński, ki je bil na čelu strankine lanske gladke parlamentarne zmage, je zagovornik strategije "politike spomina", ki naj bi poudarjala poljsko junaštvo in žrtvovanje skozi zgodovino.

Prejšnji mesec se je tako odprtje majhnega muzeja v Markowi, posvečenega družini, ki je pred uničenjem rešila svoje judovske sosede, doživelo nepričakovano nadgradnjo: ceremonijo so simultano prevajali v pet jezikov in jo predvajali na poljskih veleposlaništvih v 17 državah. Pod okrilje "politike spomina" spada tudi predlog novega zakona, ki bi kaznoval uporabo besede "poljska taborišča smrti", kadar bi bila fraza "nacistična nemška taborišča smrti" ustreznejša (češ da prva besedna zveza namiguje, da so za taborišča smrti krivi Poljaki). Ko je državna televizija predvajala s tujejezičnim oskarjem nagrajeni poljski film Ida, so pred njim zavrteli še 12 minut dolgo opozorilo, ki naj bi prebivalce "posvarilo" pred domnevnimi zgodovinskimi nedoslednostmi v filmu.

"Strategija politike spomina v veliki meri temelji na insinuacijah," opozarja Davies. "Ko sem zanjo pred dvajsetimi leti prvič slišal, sem mislil, da gre zato, da hočejo v poljsko zgodovinopisje vrniti poglavja, ki so jih Sovjeti iz njega izpustili. Pošteno. Ampak zdaj, ko je na oblasti Zakon in pravičnost, ta politika kaže svoj pravi obraz: gre za ksenofoben poskus popravljanja zgodovine. Kot zgodovinar ne morem spregledati vzporednic: v komunizmu je imela Poljska "strategijo zgodovine" in zdaj jo imajo spet."