Od začetka oktobra pa vse do januarja londonski British Museum v ospredje postavlja žgečkljiv smisel za humor: razstavljajo namreč erotično umetnost fevdalne Japonske. Shunga: Sex and Pleasure in Japanese Art 1600-1900 (Šunga: Spolnost in užitek v japonski umetnosti) je pravzaprav samo ena od treh postavitev na temo japonske erotike, ki si jih trenutno lahko ogledajo Britanci. Razstave v British Museumu, muzeju Fitzwilliam (v Cambridgeu) in Narodnem muzeju Škotske (v Edinburghu) se lahko pohvalijo z deli nekaterih najbolj znanih japonskih umetnikov svojega časa, kot so Utamaro, Hirošige in Kunisada.

Mladoletnim ogled odsvetujejo
Londonska in edinburška razstava, ki se osredotočata predvsem na umetnost "šunga", sta namenjeni le odraslim obiskovalcem. "Ljudje si bodo seveda mislili, kar hočejo, ampak ko se enkrat zavejo lepote, duhovitosti in človečnosti v tej umetnosti, jih ta hitro prepriča," zatrjuje kurator razstave v British Museumu, Tim Clark. V Edinburghu so se osredotočili na kabuki, priljubljeno obliko gledališča, ki združuje gledališče, glasbo, ples in akrobacije.

V navezi z (veliko večjo) londonsko razstavo je Univerza v Cambridgeu na ogled postavila The Night of Longing: Love and desire in Japanese prints (Noč hrepenenja: Ljubezen in poželenje v japonskih grafikah). Kurator Craig Hartley je zbral grafike z motivi kurtizan, gejš, znanih ljubezenskih zgodb in gledaliških predstav, ki tematizirajo raziskovanje telesnih strasti v sicer rigidni družbi fevdalnega obdobja (Edo) in imperialne restavracije (Mejdži). "Ni bilo zgražanja ... Te umetnosti se ni povezovalo z grehom ali občutkom sramu," ugotavlja Hartley.

"Japonska Kamasutra"
Umetnost šunga se je v obliki zvitkov ali grafik, zvezanih v knjige, uporabljala bodisi kot nekakšen spolni priročnik za poročno noč bodisi kot vir navdiha za pare v srednjih letih; v njej so uživali tako moški kot ženske, v hiši pa je bila po navadi razstavljena na vidnem mestu, ne da bi jo kdo skušal skriti pred očmi obiskov.

Tovrstne grafike so tematizirale celo mit o stvarjenju, ki je podlaga šintoističnega ljudskega verovanja. "Pokažejo nam, da je Japonska nastala iz spolnega odnosa med dvema božanstvoma," pravi Clark. "Iz njune zveze so nastali otoki Japonske, druga božanstva in kraljeva družina."

Še vedno tabu
Med približno 170 eksponati v British Museumu so tudi razkošna oblačila iz tistega obdobja in primerki zahodne umetnosti, na katero so imeli azijski ustvarjalci vpliv - najbolj znan med njimi je gotovo Pablo Picasso. Razstavo so v dneh po odprtju začeli oblegati obiskovalci, ki pa so se, tako vsaj poroča ameriška veja Reutersa, "izogibali stiku s pogledom in se občasno diskretno odkašljali, kar je v uglajenem britanskem srednjem razredu znak zadrege".

Toda bistvo razstave niso predimenzionirani obrisi penisov, ki prodrejo do zadnjih podrobnosti izrisane vagine, pač pa nežni trenutki ljubezni in tradicionalne zgodbe ter kosmate šale, ki slavijo ljubezen in užitek v vseh njunih pojavnih oblikah. Eden najslavnejših eksponatov je Pesem blazine (1788) Kitagave Utamara, ki prikazuje celo paleto najrazličnejših ljudi, kako se ljubijo, s čimer poudari univerzalnost telesnih užitkov.

Jih bodo lahko pokazali v domovini?
Kuratorji razstav upajo, da bodo lahko z njimi gostovali tudi na Japonskem, kjer je bila umetnost šunga ključnega pomena vse do trenutka, ko se je v obdobju Mejdži (1868-1912) dežela - po dveh stoletjih odrezanosti od preostalega sveta - odprla poltenim vplivom z Zahoda. Družbene spremembe so postopoma vodile do preobrata v devetdesetih letih 20. stoletja, ko je obveljala prepoved javnega razstavljanja tradicionalne erotične umetnosti. "Vsi upamo, da bomo razstavo lahko ponovno postavili na Japonskem," je optimističen Clark.