Slike, grafike in risbe grafika, ilustratorja in karikaturista, ki je bil tesno povezan s simbolističnimi in dekadenčnimi literarnimi krogi, kar jasno odseva tudi v njegovi umetnosti, bodo danes ob 19.00 na ogled postavili ob priložnosti belgijskega predsedovanja Svetu Evropske unije.
Na ogled bo 80 izbranih del, ki so razdeljeni v posamezne vsebinske sklope. Ti zaobjemajo Ropsova mladostna leta, politično angažiranost, realizem njegove umetnosti, pomembno srečanje s francoskim pesnikom Charlesom Baudelairom, beleženje življenja družbenega dna, simbolizem in alegorijo dojemanja ženske v 19. stoletju, umetnikova potovanja, ilustriranje literarnih projektov in končno še prehod od alegorije do satanizma.
Karikature malomeščanske družbe in resnejši ton politične kritike
Félicien Rops se je rodil leta 1833 v mestecu Namur, kjer je tudi preživel svoje otroštvo. Zapustil ga je, ko je bil star 18 let, in se preselil v Bruselj, kjer je leta 1856 z očetovo dediščino ustanovil časopis za literarno in umetniško zabavo - Uylenspiegel. Ta je bičal malomeščanski in provincialni Bruselj tistega časa, za vsako številko pa je Rops prispeval dve litografiji, na katerih je karikiral osebnosti svojega časa in ustvarjal serije s politično ali družbeno angažirano tematiko v slogu Honoréja Daumiera in Paula Gavarnija.
Čas, ko so se belgijski mladi intelektualci postavili proti vladajočemu političnemu francoskemu režimu cesarja Napoleona III., zaznamuje Ropsove upodobitve preseganje zabavnega tona politične komedije. S svojo plastično močjo razkrivajo dela zatiranje svoboščin v umetniških delih.

Zvest resničnosti, a z ohranitvijo spontanosti prvega vtisa
"Čisto preprosto in naivno skušam prenesti tisto, kar občutim z živci in vidim z očmi; v tem je vsa moja umetniška teorija," je leta 1864 pisal Fortunéju Calmelsu. Ropsov kredo je torej prenesti resničnost, ki nas obdaja, v podobe in pri tem ohraniti spontanost prvega vtisa. Od 60. let 19. stoletja se je umikal od karikature in se posvetil preprosti in resnični umetnost, ki sledi realistični usmeritvi.
Srečanje z Baudelairom
Že omenjeni motivi hudiča, ženske in smrti, po katerih je morda Rops najbolj znan, so pravzaprav v umetnikov opus odločno vstopili šele po srečanju z očetom francoskega simbolizma Charlesom Baudelairom. Rops je založniku Augustu Poulet-Malassisu nekoč zapisal: »Mislim, da je Baudelaire človek, ki si ga med vsemi ljudmi najbolj želim spoznati.« Želja se mu je torej uresničila leta 1864, ko se je avtor znamenitih Rož zla zaradi bankrota in cenzure umaknil v Bruselj, težko pričakovano srečanje pa je bilo temeljnega pomena za Ropsovo nadaljnje umetniško ustvarjanje.

Beznice in prostitucija kipečega Pariza
Desetletje pozneje se je Rops odpravil v takratno umetniško središče stare celine, Pariz, kjer se je takoj zaljubil v kipeče mesto z živahnim nočnim utripom. V skladu z estetiko grdega, ki jo je v svojo poezijo vpeljal Baudelaire, tudi slikarja zanimajo utrinki z življenja družbenega dna - prostitucijo, alkoholizem, beznice... "Pariz vas ujame v kremplje s tisočerih strani in človek nenadoma ne zmore več zapustiti tega hudičevskega mesta! In vendar, kako živčno in duhovno se živi tukaj!" je zapisal Rops.
Stoletje, ki je v ženski videlo manipulatorko
Ropsa je precej zaposlovala podoba ženske, ki jo je 19. stoletje dojemalo kot manipulatorko in prinašalko nesreče. Žensko je tako umetnik umestil v to zgodovinsko in hkrati univerzalno okolje, univerzalna pa je postala tudi njegova govorica. Obravnaval je vznemirljivo podobo ženske premoči nad moškim v stoletju, v katerem so se rojevale znanstvene teorije, ki so skušale dokazati manipulatorsko naravo žensk.
Neutrudni popotnik
"Za prikazovanje strasti našega časa moramo iznajti nove glagole; za ubesedovanje, za to, da se dotaknemo duš današnjih ljudi in jih razkrijemo njim samim, potrebujemo besede, ki jih še nismo uporabili, in ne besed, katerih sočnost in krepost sta ostali na ustnicah naših prednikov! In zato moram v nekih določenih trenutkih in v nekih določenih obdobjih oditi kakor škrjanci, ki se v času svoje selitve z glavo zaženejo v rešetke kletke; tako tudi jaz želim oditi iz tega groznega in vse preveč neogibnega Pariza. Oditi moram daleč, zelo daleč stran, z naključno izbranim parnikom ...," je ob neki priložnosti zapisal umetnik, ki je nadvse rad potoval.
Osrednji pariški ilustrator
Rops si je naglo zagotovil mesto najbolj plačanega ilustratorja v Parizu, njegove naslovnice pa so več kot le ilustracije besedila, saj so prave umetniške stvaritve kakor poskusi lastne interpretacije besedila. Enako prepričljiv je pri ilustriranju naturalistov, simbolistov in dekadenčnih piscev.
Prehod k simbolizmu
Okoli leta 1878 se odvrne od zaznamovanja najnižjih slojev k simbolu zla, ki ga predstavlja ženska. Rops ne skriva, da ljubi ženski spol, z umetnostjo pa skuša pretresti prepričanja svojih sodobnikov, ki se mu zdijo preveč malomeščanski in puritanski. Na tej točki postane njegovo delo izrazito simbolistično naravnano. Leta 1892 je začel Ropsu močno pešati vid. Umrl je leta 1898.