Victoria and Albert Museum v Londonu bo do 15. januarja gostil razstavo, ki izraža postmodernistično praznovanje sloga. Postmodernizem, Style and Subversion 1970–1990 združuje več kot 250 artefaktov, od slik do arhitekture, mode in filma.
Eno najrazvpitejših gibanj umetnostne in oblikovalske zgodovine je vizualno razburljivo, senzacionalno, večplastno in mnogovrstno v širokem razponu od barvitosti do razpadajočega, od smešnosti in norčavosti do razkošnosti.
Široko paleto postmodernističnih praks združuje drastičen odmik od modernističnih utopičnih vizij, ki so temeljile na jasnosti in preprostosti. Modernisti so želeli odpreti okno v svet, postmodernizem v večji meri spominja na zlomljeno okno in njegovo reflektirajočo površino številnih fragmentov. Ključni postmodernistični principi so kompleksnost in nasprotja. Upiranje avtoritetam je v času dveh desetletij, med 1970 in 1990, zbledelo, saj se je zapletel in ulovil v vrtenje denarja in vpliva, ki ju je sprva želel zavreči.
Postmodernizem je razbil uveljavljene ideje o slogu, estetiki in človeku, v umetnost je prinesel radikalne ideje, uvajal geste, ki so pogosto učinkovale smešno, včasih izzivalno in občasno absurdno, predvsem pa je prinesel novo samozavedanje o slogu in umetnosti na splošno.
Preigravanje preteklosti
V 60. in 70. letih 20. stoletja se je razširilo eksperimentiranje s preteklimi umetniškimi slogi, kar so kritiki napadli kot preigravanje poznanega, ponavljanje, pastiš ali zgolj kot ironijo. A zagovorniki trdijo, da je historicizem lahko radikalno ekspanziven in optimističen ali navdahnjen z elegičnim občutkom preteklosti, ki ga je modernizem izključil. Osrednji cilj postmodernizma je zamenjati homogeni idiom s pluralnostjo tekmujočih idej in slogov. Tako razširjeno zaobjetje je bilo izraženo na primer v pročelju Hansa Holleina na beneškem bienalu leta 1980, ki je kot osrednji del postavil "cesto stilov", poimenovano Strada Novissima. Hollein je zasnoval set stebrov, ki ponavljajo in obnavljajo zgodovino arhitekture, od primitivnih vrtov, prek klasičnih ruševin do modernističnih nebotičnikov.
Urbana apokalipsa
Če modernistični objekti sugerirajo utopijo, napredek in stroju podobno popolnost, potem se zdi, da je postmoderni objekt prišel iz distopične, od popolnosti oddaljene kulture. Ustvarjalci so izčrpavali raznolike materiale, da bi ustvarili estetiko urbane apokalipse. Film Blade Runner Ridleya Scotta iz leta 1982 je bila postmoderna vaja par excellence, medtem ko je Ron Arad v ojačan beton zaprl vrtljivo ploščo za obračanje lokomotiv, zvočnike in ojačevalec ter tako ustvaril apokaliptični stereo, visoko tehnološki proizvod današnjega udobja, preoblikovan v postindustrijski svet.
Podoba in videz v središču
S približevanjem letu 1980 postmodernizem vstopi v višjo prestavo. Gibanje, ki se je začelo kot radikalna gesta na skrajni zunanji meji, je bilo prestavljeno v središče in postalo dominantni videz. Živahne barve, teatralnost in pretiravanje – stilski »statement« je bil popoln. Ne glede na to, ali je bila površina bleščeča ali ponarejeno »grda«, »umazana«, je bila plod želje po kombiniranju subverzivnih izrazov s komercialno privlačnostjo. Nove smernice so prinašali časopisi in glasba. Delo italijanskih oblikovalcev, predvsem skupin Studio Alchymia in Memphis, je potovalo po svetu s pomočjo publikacij, kot je Domus, energija postpunkovske subkulture pa se je obširno razpasla skozi glasbene videe in vrhunske grafike. New wave trenutek je trajal le nekaj let, ko je bila podoba nad vsem, a vsekakor je bilo to nekaj razburljivih let.
Alternativa, posrkana v »mainstream«, se zruši
Leta 1981 je kot v pozdrav novemu desetletju Andy Warhol ustvaril sliko velikega dolarskega znaka. To ironično priznanje tržne vrednosti lastnega dela natančno ponazarja postmodernizem v njegovi končni stopnji. Ko se je "desetletje oblikovalcev" izrabilo in se je razcvetela svetovna ekonomija, je postmodernizem postal prioriteten slog potrošništva in korporacijske kulture. Za gibanje je to pomenilo pogubo. Postmodernizem se je zrušil pod težo lastnega uspeha.
Postmoderna po postmoderni
Vzburjenje in kompleksnost postmodernizma sta v 80. pustila ogromen vpliv. Tudi v permisivni, fluidni in situaciji oblikovanja danes podvrženi prilagodljivosti in skrajnemu ugodju še vedno čutimo njegov učinek. Postmoderni subjekt odlično upodablja Robert Longo v njegovih serijah Men in the City (Moški v mestu). V vsaki izmed teh podob je moški v obleki ujet v nenavadnih in skrivnostih krčih, trzavici. Ali pleše? Ali gre za prizor zločina? Podobo je nemogoče razvozlati in prav to je bil umetnikov namen. Figura je dvoumna, nejasna, ekstatična, v gledalcu pa povzroči negotovost, zmedo in neodločnost. In vsaj v tem smislu smo še vedno v postmoderni.