Cindy Sherman je zaslovela s serijo Untitled Film Stills, ki jo je ustvarila med letoma 1977 in 1980. To je izbor 69 črno-belih fotografij, na katerih umetnica sama pozira v različnih vlogah na različnih lokacijah, kot so ulice, dvorišča in obale.

Tudi sicer Shermanova večinoma ustvarja konceptualne fotografske serije, v katerih pred objektiv praviloma postavi samo sebe, s pomočjo lasulj in ličil se postavlja v vloge, ki razgaljajo stereotipe vsakdanjega življenja. (Ob tem je treba povedati, da ustvarja skoraj brez tuje pomoči: kostume kupuje iz druge roke, sama je svoja mojstrica ličenja, frizerka, režiserka in snemalka.)

Namesto lepote in miline klasične umetnosti v svojih motivih išče praznino, ki jo razkrinkava s pomočjo tematik spolnosti in nasilja (v intervjujih rada poudarja, da jo je že kot otroka očaralo vse, kar je bilo grdega). Pri Financial Timesu so o njej zapisali, da zna v posameznikovem "delu, zasebnem in javnem življenju, družbeni in erotični sferi z edinstveno psihološko natančnostjo identificirati in razkrinkati maškarado".

Med njene pomembnejše serije sodi še Sex Pictures, v kateri je - da bi upodobila objektivacijo žensk - uporabila lutke v podložnih položajih. V letih 1983 in 1993 je fotografinja ustvarila tudi nekaj modnih fotografskih serij.

Med drugim je v prvi polovici devetdesetih sodelovala s skupino Babes in Toyland, za katero je posnela vrsto naslovnic za albume, nastopila pa je tudi v njihovem videu za pesem Bruise Violet.

Shermanova se ne ukvarja samo s fotografijo; leta 1997 je posnela film Office Killer, v katerem so nastopile Jeanne Tripplehorn, Molly Ringwald in Carol Kane. Med drugim je nastopila tudi v filmu Johna Watersa Pecker.

Shermanova je ustvarjalka, ki je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim leta 1995 prestižno štipendijo MacArthur Fellowship. Razstavlja po vsem svetu, leta 2012 so ji v newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMA postavili obširno retrospektivo z več kot 170 deli. Lani je na Beneškem bienalu organizirala projekt, v katerem je manj znane ustvarjalce postavila ob bok umetnikom, kot so George Condo, Robert Gober, Paul McCarthy, Charles Ray in Rosemarie Trockel, letos pa jo je Manager Magazine uvrstil na peto mesto seznama umetnikov, po katerih je v svetovnem merilu največje povpraševanje.