Oglas
Čeprav naj bi filozofija vizuane umetnosti 21. stoletja z rušenjem pregrad med različnimi mediji izražanja omogočala neslutene izbruhe kreativnosti, menda dela, tako so vsaj zapisali sodelavci časopisov Times in Guardian, ki bodo do 14. maja taborila v galeriji Tate Britain, v ničemer ne presegajo svežih idej iz obdobja postmodernizma.
Celo slikati ne znajo
Delom 35 posameznikov ali umetniških kolektivov pa ne manjka le "pametno" sporočilo, časopis Guardian je zapisal, da je tudi izvedba nekaterih del preprosto povedano zelo slaba. Kritika naj bi letela predvsem na tiste umetnike, ki še niso izgubili vere v izrazno moč tradicionalnega slikarstva; njihova vera je morda vredna pohvale, a kaj ko jo tokrat izražajo s slabimi primerki slikarske umetnosti. To naj bi še posebej veljalo za Petra Doiga, ki navdih za slike poišče v fotografijah, ki jih bodisi ustvari sam bodisi si jih "sposodi" pri drugih avtorjih. Pravzaprav naj bi bilo celotno Doigovo delo parafraza drugih umetnikov, ideja za prav noben motiv naj se ne bi utrnila v mislih škotskega umetnika.
Tuje ni nujno boljše od domačega
Časopisa pa nista pozabila zapisati, da ni krivda na primer Jonathana Monka, da so se "njegove" slike oziroma slike neznanega avtorja iz tridesetih, ki jih Monk "oplemenitil" z nekaj barvnimi lisami, znašle med primerki odličnosti sodobne umetnosti. To je seveda krivda prve kuratorke, ki so jo pri tatu "uvozili" iz tujine. In če bo tudi odziv občinstva na rekapitulacijo domnevnih likovnih presežkov zadnjih treh let podoben odzivu kritikov, bo ena izmed vodilnih britanskih galerij verjetno temeljito premislila, preden se bo "po pomoč" spet zatekla k tujim strokovnjakom za sodobno umetnost.
Kaj sploh je Tatov trienale?
Ker dogodek Tate Triennial, ki sicer velja za eno najbolj težko pričakovanih prireditev v "triletnem koledarji umetniških dogodkov v Veliki Britaniji", pri nas ni dobro znan, naj vam razložimo, za kaj pravzaprav gre. Trienale galerije Tate je nastal kot izraz težnje, da se vsaka tri leta na enem mestu prikaže dela umetnikov, ki so v polju fluidne sodobne umetnosti, v kateri ni več mogoče povsem razmejiti disciplin klasičnega slikarstva, videa, filma, inštalacije in performansa ter v kateri prav tako ni več mogoče razpoznati prevladujočega sloga, prikazali največ domiselnosti in "obrtniškega" znanja.
Vsako postavitev pripravi kurator, izbere ga galerija Tate, ki izbor del utemelji z geslom, ki naj bi v celoto povezalo razstavo. Geslo letošnjega trienala je ponovna uporaba že uporabljenih motivov in reciklaža bolj ali manj znanih umetniških del iz preteklosti. Kuratorka Beatrix Ruf z izbiro gesla tako še utrjuje kritične glasove, ki tožijo, da je že več kot desetletje zares težko odkriti novega umetnika, ki bi materializiral zares povsem svoje domisleke. Smo torej obsojeni, da bomo v prihodnosti v galerijah vedno znova "srečevali vedno iste obraze"?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje