Na postavitvi v Mestnem muzeju Ljubljana so na ogled predmeti z območja prestolnice, ob njih pa teče kronološki trak, na katerem so nanizani najpomembnejši zgodovinski podatki od prve omembe mesta do potresa leta 1511.

Od meča iz Ljubljanice do Lutrovih tez
Postavitev uvede meč iz Ljubljanice, ki izhaja iz 11. stoletja in ki po besedah avtorja razstave Martina Horvata na simboličen način označuje srednji vek v našem prostoru. Kronološko sled končuje 95 tez Martina Lutra, ki zaznamujejo začetek reformacije.

Nadalje so na ogled kopije listin iz prve polovice 12. stoletja, ko se Ljubljana prvič omenja v pisnih virih. Že sredi 12. stoletja pa se mesto omenja s staroslovenskim imenom Luwigana. V postavitev sta vključena tudi novca, ki sodita v družinsko domeno koroških vojvod Spanheimov, najstarejših in najpomembnejših gospodov Ljubljane. To sta Bernardov in Ulrikov novec, pri čemer je bil Bernardov skovan v Ljubljani. Zadnji predmet v prvem prostoru pa je mestni pečatnik iz sredine 15. stoletja.

Nova odkritja z območja prestolnice
Glavni poudarek razstave so nova odkritja z nedavnih arheoloških raziskav, navajajo v Mestnem muzeju Ljubljana. Postavitev tako prinaša predmete, ki so jih našli med arheološkimi izkopavanji na območju ljubljanske tržnice, Stritarjeve, Krojaške in Mačkove ulice, Kongresnega trga, Gosposke ulice in Gornjega trga, skratka vseh lokacij, kjer so v zadnjih dveh desetletjih potekala izkopavanja, vključno z Ljubljanskim gradom, je povedal Horvat.

Arheologija v primeru razstave pomeni metodo, s katero dopolnjujejo zgodovinske vire, jih povezujejo in kjer je to mogoče, tudi nadgrajujejo, je pojasnil Horvat. "Če na eni strani vemo, kdaj je bila Ljubljana prvič omenjena v pisnih virih, lahko na drugi strani na podlagi materialnih dokazov govorimo o tem, da je v mestu že v 12. stoletju delovala čevljarska delavnica."

Sprva razpršena naselbina v kotlini
Po Horvatovih besedah lahko sicer v povezavi z Ljubljano govorimo o dveh fenomenih: predurbani in urbani poselitvi. V primeru prve, ki je zametek srednjeveške Ljubljane, gre za razpršeno naselbino, ki je vezana na posamezne obrti - usnjarsko, čevljarsko - in ki še ne kaže neke urbane zasnove. Ko govorimo o urbani poselitvi, pa že govorimo o strnjeni naselbini z urejeno infrastrukturo in cestami. Že v 12. in predvsem potem v 13. je namreč že viden neki raster ulic, kot ga poznamo še danes. Ob ulicah so stale večinoma lesene hiše, Ljubljana pa je v tistem času tudi že dobila obzidje.

Neznani vitez s pokopališča na Njegoševi ulici
Zgodba o vitezu s pokopališča na Njegoševi ulici, pri cerkvi sv. Petra, je zagotovo med zanimivejšimi na razstavi. V grobu iz 16. stoletja so arheologi našli tudi zlatnik, dvoje železnih pozlačenih ostrog in srajco s pozlačenimi našitki. "Identiteta pokojnika za zdaj še ni znana, vemo pa, da je šlo za moškega visokega stanu, ki je verjetno sodeloval v bojih proti turškim vpadom. Umrl pa ni od bojnih ran, pač pa naravne smrti, star nekaj več kot 30 let," so zapisali v muzeju.

Po besedah Martina Horvata so sicer na grobišču v zadnjih letih odkrili več kot 900 grobov, od tega 200 staroslovenskih, posebnost tega grobišča pa je, da je vidna kontinuiteta pokopavanja od konca 9. pa vse do 18. stoletja.