V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so v poletnih mesecih na ogled postavili razstavo o prepovedanih knjigah prvih stoletij novega veka na Slovenskem in iz NUK-ove zbirke izbrali nekaj najzanimivejših primerov, ki ne pripovedujejo le o avtorjih oziroma delih, ki jih je preganjala cerkvena oziroma cesarska cenzura, ampak so morda še bolj potrdilo dejstva, da je bila ta kljub naprezanju na koncu neuspešna; da je dostop do tovrstnih del sicer otežila, ne pa v celoti onemogočila in da so se tako posamezni intelektualci kot nekatere (tudi cerkvene) knjižnice zavedali, da je vsakršno znanje in knjižno delo dobro hraniti.

Avtorja razstave, znanstveni sodelavec z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC-ju SAZU-ja Luka Vidmar ter raziskovalka rokopisov, redkih in starih tiskov iz NUK-a Sonja Svoljšak, sta ta osrednji poudarek razstave zajela v naslovu postavitve In vendar so jih brali, parafrazi znamenitega Galilejevega vzklika, enega od nemara najznamenitejših znanstvenikov, čigar dela so bila prepovedana.

Knjiga postane dostopnejša
Vendar mnogo bolj od znanstvenih in moralno spornih del so Cerkvi trn v peti predstavljali teološki spisi, ki jih je imela za sporne. In če je bila knjiga v času srednjeveških kodeksov še vedno predraga, da bi se lahko nenadzorovano razširila med preveliko množico ljudi, jo je izum tiska naredil dostopnejšo, širitev idej pa pospešil. In to v času, ko si je Cerkev nekaj takšnega morda celo najmanj želela - ko so po Evropi zaokrožile prve protestantske misli, je bil knjižni tisk že tako dobro ustaljen in razvejan posel, da jim je na široko odprl pot do ljudi.

Indeks prepovedanih knjig
Tiskana knjiga je tako v času reformacije postala glavni predmet cenzure v Evropi, nadzor oblasti nad tiskom in prodajo knjig pa je ob tem sovpadal s sporom med Katoliško cerkvijo in protestantizmom. Kot je ob razstavi povedal Vidmar, so sporna knjižna dela poskušali zajeziti z dvema oblikama cenzure – preventivno (v tem primeru je oblast odobrila oziroma zavrnila knjigo, še preden je lahko šla ta v tisk) in retroaktivno, ki pa je pomenila odziv na že natisnjena dela, ki so jih v primeru spornosti uničili ali zaplenili. Takšna usoda je čakala dela, ki so se znašla na znamenitem Indeksu prepovedanih del (Index librorum prohibitorum), glavnem sredstvu retroaktivne cenzure Katoliške cerkve.

Nove politične razmere, nove prepovedi
Prvi zametki takšnih uradnih seznamov segajo v pozno 5. stoletje, ko je papež Gelazij I. izdal odlok, ki je tudi najzgodnejših znani seznam priporočenih oziroma prepovedanih knjig. Tiskani seznami so se, kot preberemo v besedilu, ki ga je za razstavni katalog zapisala Sonja Svoljšak, pojavili takoj ob prvem zaostrovanju verskih konfliktov v drugem desetletju 16. stoletja, prvi uradni rimski seznam prepovedanih knjig pa je izšel 1559 (pravzaprav že dve leti prej, a je bil kmalu umaknjen). Nekoliko omiljena različica, ki jo je potrdil tridentinski koncil, spada v leto 1564, zatem pa je doživela številne ponatise in ponovne izdaje, saj se je s širitvijo tiska in spreminjanjem družbenopolitičnih razmer večalo tudi število avtorjev, ki so ogrožali verske in politične avtoritete. Zlasti zaradi bojazni drugih so se pozneje cerkvenemu Indeksu pridružili še cesarski in kraljevi cenzurni seznami.

V habsburški monarhiji je bila cenzura sicer oblastni mehanizem habsburškega deželnega kneza, vendar jo je izvajala Katoliška cerkev (natančneje, cenzurni urad pod vodstvom dunajskega škofa, dunajska univerza pod vodstvom jezuitskega reda, krajevni škofje in jezuitski kolegiji). Cerkev je imela cenzuro v svojih rokah do smrti Karla VI., očeta Marije Terezije, leta 1740.

Terezijanska cenzura - bolj papeška od papeža
Razsvetljena vladarica je nato Cerkvi odvzela moč odločanja o tem, katere knjige so sporne. Po zgledu nekaterih drugih evropskih držav, predvsem Francije in Prusije, je institucionalizirala, centralizirala in birokratizirala cenzuro. Leta 1751 je ustanovila Dvorno komisijo za knjižno cenzuro. Koncept države se je namreč krepil, pomembnejši in obširnejši pa je postajal spisek knjig, katerih branje je prepovedovala posvetna oblast. Vendar sekularizacija ni samodejno prinesla tudi liberalizacije, piše Vidmar. V primerjavi s sočasno cenzuro v Franciji in nekaterih protestantskih kneževinah Svetega rimskega cesarstva je bila terezijanska cenzura konservativnejša in restriktivnejša. Njen sin, poznejši Jožef II., jo je kritiziral že v času njenega življenja in jo odpravil takoj, ko jo je lahko.

Zanimivo v nekaterih prepovedih terezijanske cenzure ne bi pripisali razsvetljenskemu ozračju, v katerem je Marija Terezija vladala. Po Vidmarjevih besedah so se ji, denimo, zdela moralno sporna erotična dela, dela, ki so se ukvarjala s samomorom ali kakšno drugo kočljivo temo. Na terezijanskem indeksu se presenetljivo znajde marsikatero delo, ki se rimskim, papeškim cenzorjem ni zdelo sporno - na primer, Trpljenje mladega Wertherja in dela francoskih radikalnih razsvetljencev, med njimi Rousseaujeva Družbena pogodba.

Reformi cenzure, ki jo je prinesel tolerančni patent Jožefa II. leta 1781, je nato sledil razmah knjižnega trga, vendar se je z nastopom francoske revolucije cenzura po vsej Evropi spet okrepila, in tudi habsburška monarhija v tem ni bila izjema.

Dobrega pol stoletja od zadnjega seznama prepovedanih knjig
Kljub spremenjenim političnim okoliščinam in sekularizaciji papeški Indeks še dolgo ni prenehal izhajati. Leta 1948 je izšla dvajseta izdaja Indeksa, dokončno pa ga je ukinil papež Pavel VI. leta 1966. Na razstavi v NUK-u seveda ne manjka predstavitev enega od izdaj Indeksa – v knjižnici namreč hranijo kar 12 različnih izdaj – najzgodnejša je iz 1568, najmlajša iz leta 1938.

Najspornejši avtorji
Kategorijo prepovedanih avtorjev prvega razreda (auctores primmae classis) je uvedel tridentinski Indeks, se pravi tisti iz leta 1564. Takšna kategorizacija je pomenila, da so bila dela teh avtorjev samodejno prepovedana, zato jih v Indeksu niso posebej izpisovali. Niccolo Machiavelli je takšno oznako dobil zaradi še danes najslavnejšega dela Vladar (kar v resnici ne preseneti, saj je diplomat in tajnik florentinske republike v njem politiko obravnaval zunaj konteksta papeške avtoritete, religijo pa podredil državnim interesom), vendar se zaradi tega tudi njegovih drugih, verjetno tudi po kriterijih tedanje Cerkve nespornih del, kot sta njegova zgodovina Firenc Historie (izšla leta 1550) in delo o vojaški strategiji (Libro dell'arte della guerra), ni smelo brati. Izvod teh dveh, denimo, hrani NUK, izvirata pa nemara iz knjižnice škofovske rezidence v Gornjem Gradu, ki je tudi sicer hranila eno največjih zbirk prepovedanih knjig. Ni odveč omeniti, da je imela Machiavellijevo knjigo o vojaški strategiji na voljo tudi javna, današnja semeniška knjižnica v Ljubljani, v nemškem prevodu pa prav tako Janez Vajkard Valvasor.

In vendar so jih brali …
Tudi sicer so imeli v zavetju svojih zasebnih knjižnic intelektualci celo vrsto knjig prepovedanih avtorjev prvega razreda – Valvasor je hranil tudi dela Jana Husa, Martina Lutra in Aventina. Načrtno je dela protireformacijskih avtorjev na svojih potovanjih kupoval in zbiral tudi ljubljanski stolni prošt in predsednik Akademije operozov Janez Krstnik Prešeren kot strokovnjak za cerkveno zgodovino in mednarodno pravo. Sicer pa so imela dela prepovedanih piscev reformacije, ki so bila največkrat tudi glavna tarča katoliške cenzure, protestantske lastnike, pozneje pa so jih – bodisi z zaplembo med protireformacijo bodisi po mirni poti z darovanjem ali dedovanjem - vključili v katoliške zasebne in cerkvene knjižnice.

Največ knjig avtorjev prvega razreda je bilo uničenih v letih 1600 in 1601, ko so verske komisije nadvojvode Ferdinanda med obiski mest v Notranji Avstriji te zasegli in javno sežigali. A kljub temu so jih v naslednjih letih v svoje zbirke vključile različne samostanske knjižice, ki so sicer še vedno za najbolj nevarne imele razne teološke razprave, za koristne pa, denimo, Lutrov prevod Svetega pisma v nemščino.

Slovensko pišoči avtorji
Trubarja so med avtorja prvega razreda uvrstili šele po njegovi smrti, leta, 1596, ko je v notranjevstrijskih deželah že potekala intenzivna rekatolizacija. Predlog za prepoved je najverjetneje prišel iz ljubljanske škofije, ki je morala, kot piše Vidmar, kakor vse škofije poročati o spornih tiskih na svojem ozemlju, obenem pa je imela interes za sankcioniranje odpadništva svojega nekdanjega duhovnika. Trubar je ostal edini Slovenec oziroma Kranjec med prepovedanimi avtorji prvega razreda, sta se pa na seznamu znašli še dve oziroma tri dela Janeza Ludvika Schönlebna. Njegovo goreče zagovarjanje dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju je sicer podpiral tudi papež Aleksander VII., zato pa si je pridobil nenaklonjenost dominikanskega reda, s katerim se je zapletel v ostro polemiko, potem ko je proti njim usmeril svoje zapise. Dominikanci so se pritožili tedaj že novemu papežu Inocencu XI., ki je posledično Schönlebnova dela dodal na seznam.

Drugih slovensko pišočih avtorjev na indeksu ni najti, sta pa med avtorji prvega razreda dva z današnjim slovenskim območjem povezana protestanta, in sicer nekdanji koprski škof Peter Pavel Vergerij in rektor ljubljanske stanovske šole Nikodem Frischlin. Ker niso bila prepovedana, so bila v manjši nevarnosti dela drugih slovenskih protestantov, neproblematičen je bil tudi Dalmatinov prevod Biblije, ki so jo posameznim prosilcem dovoljevali.

Prepoved ne ustavi ponatisov Dekamerona
Manj zavzeto je cenzura prepovedovala moralno neprimerna besedila in dela uveljavljenih humanistov, saj se je zavedala, da bo težko zajezila njihovo rabo. Zato je kljub uradni prepovedi pozneje dopuščala ali v cenzurirani verziji ponudila Dekameron Giovannija Boccaccia. Zbirka stoterih novel je bila zapisana že na prvi papeški Indeks, vendar prepoved branja dela ni bistveno zajezila. Doživelo je številne ponatise in ponovne izdaje, medtem ko so bile prečiščene izdaje izvzete z rimskega seznama. Dekameron je bil uvrščen tudi na dunajski indeks, in sicer amsterdamska izdaja iz leta 1697.

Poleg prepovedanih psevdoznanstvenih zapisov predstavlja razstava na koncu še avtorje erotične literature, ki so se znašli na obeh seznamih, med drugim sta tu La Fontaine in Nicolas Edme Restif de La Bretonne, ki so jih na območju današnje Slovenije brali že pred omilitvijo cenzure pod Jožefom II.

Radovednost in želja po znanju in resnici sta bili torej tudi na Slovenskem močnejši od cenzorskih prizadevanj in predvsem vredni napora, da so se bralci dokopali do knjig na seznamu. Ne glede na zapovedano versko, politično ali moralno spornost so jim v svojih zbirkah mesto namenjali tako načitani intelektualci kot cerkvene knjižnice.