Oglas
Boj za grafični bienale oziroma za mednarodno grafično razstavo, kot se je prireditev na začetku imenovala, je bil boj za klenost in pravico do svobode izražanja slovenske (in jugoslovanske) umetnosti. Da bi popolnoma razumeli, zakaj sem priprave na organizacijo mednarodne grafične razstave imenovala boj, je treba na kratko povzeti kulturno politiko konec štiridesetih in na začetku petdesetih let.
Umetnost, ki jo lahko 'prebere' tudi osnovnošolecIz druge svetovne vojne je Slovenija izšla kot del avtokratskega režima. Zatiranje ljudstva res da ni bilo tako javno in očitno kot v drugih režimih za železno zaveso (Jugoslavija je pravzaprav ves čas bivala v nekem ne povsem jasno določenem, skorajda fluidnem, prostoru med Vzhodom in Zahodom), vendar pa je jugoslovanska oblast tako kot vsaka totalitarna oblast nadzirala in usmerjala razvoj umetnosti. Prva zapoved kulturne politike se je glasila socialistični realizem kot slog, ki uveljavlja zapovedana ideološka vodila. To je bila umetnost, ki se je na široko ogibala abstrakcije in ki bila 'osvobojena' vsakršne dekadence; obenem je bila to umetnost, ki je bila jasna in preprosta, tako da sta lahko tudi neuki kmet in delavec v njej razbrala vodila nove oblasti: enakopravnost, bratstvo, enotnost in svobodo, zadnjo le, če je bila združljiva z duhom kolektivizma.
Partizanska grafika – v vrhu kakovostne umetnosti vojne Evrope
Umetnost socialističnega realizma sicer ni pomenila popolne prekinitve s tradicijo slovenske likovne umetnosti. Gradila je namreč na že pred vojno močnem socialnem realizmu, vase pa je vsrkala tudi govorico partizanske grafike. Slovenska partizanska grafika je bila sploh eden večjih kulturnoumetniških pojavov v vojno potopljene Evrope in številna tovrstna dela je mogoče označiti kot vrhunske primerke vizualne umetnosti. Partizanska grafika je seveda bila v svojem bistvu tudi propagandna umetnost, vendar pa je omogočila ohranitev tradicije grafičnega snovanja na Slovenskem, zaradi česar se je to polje likovne umetnosti po vojni v številnih pogledih razvijalo hitreje in drzneje kot slikarstvo in kiparstvo.
Razstava sovjetske umetnosti – kritiki ploskajo, umetniki se zgražajo
Ko govorimo o zgodovini ljubljanskega grafičnega bienala, je treba omeniti tudi 'režimsko razstavo', ki pa je dosegla nasprotni učinek od pričakovanega in ki je v slovenskih umetnikih še bolj prebudila zavedanje, da morajo spet najti stik z Zahodom. Tik pred afero z informbirojem, ko je Jugoslavija še zvesto slavila deželo velikega Stalina, so v še ne povsem dograjeni Moderni galeriji organizirali razstavo sovjetskih slikarjev. Oziroma razstavo socialističnega realizma v njegovem najbolj popolnem izrazu. Likovni kritiki so seveda ploskali – kaj drugega jim niti ni preostalo – umetniki pa so vsaj nejeverno strmeli in tiho godrnjali, če že niso jasno izrazili svojega neodobravanja. Na srečo sta spor s Stalinom in skorajšnja vojna z vzhodnim blokom zahtevala takojšnjo zamenjavo političnih malikov in obenem nekoliko sprostila primež, ki je oklepal jugoslovansko umetnost.
Razstava francoske umetnosti – umetniki ploskajo – kritiki se zgražajo
Vonj – četudi še vedno precej rahel – po svobodi je jugoslovanskim umetnikom vlil tudi več volje do ustvarjanja. Še skoraj večja spodbuda pa je bila razstava, ki jo lahko imenujemo tudi za antitezo omenjeni razstavi sovjetske pravoverne umetnosti. Leta 1952, ko je Tito že sledil svojemu znamenitemu političnemu pragmatizmu, ki je vključeval navezovanje stikov s prav vsako državo, ki bi utegnila nekoč biti koristna, je bila v Ljubljani razstava Sodobna francoska umetnost. Kritiki, ki novega časa niso dojeli tako hitro kot umetniki, so razstavo prebičali (razstavo so spremljali s skoraj zapovedanim izrekom: dekadentna umetnost propadajoče meščanske družbe in gnilega kapitalizma), umetniki pa so bili navdušeni. Številni slovenski umetniki so se namreč prav na tej razstavi prvič srečali s sodobnimi tokovi v svetovni likovni umetnosti, katerih značilnosti so hitro vnesli tudi v svoja dela.
Nastopi Zoran Kržišnik, idejni oče grafične razstave
Leto 1952 pa je bilo tudi leto, ko se je prvič začelo razmišljati (ali pa vsaj na glas razmišljati) o organizaciji mednarodne razstave pri nas. Idejo je prvi izrazil tedanji pomočnik direktorja Narodne in moderne galerije Zoran Kržišnik, in sicer po obisku beneškega likovnega bienala. Za projekt je Kržišniku uspelo navdušiti tudi Zorana Mušiča, pomembnega predstavnika pariške likovne šole, ki je kot mož z veliko vezmi v likovnem svetu obljubil vso pomoč. Obljubo je tudi držal in ravno grafični listi, ki jih je skupaj z drugim Slovencem v Parizu Venom Pilonom, 'nabral' Mušič, so tvorili kakovostno jedro razstave. Ko je Kržišnik začel razmišljati o mednarodnem likovnem dogodku v Ljubljani, še ni vedel, da bo ta dogodek privzel vsebino grafične razstave. V Ljubljano je želel le pripeljati velika imena svetovne umetnosti. Da bo razstava grafična, so odločili predvsem gospodarski in tehnični razlogi, zaradi katerih se je grafika izkazala za najboljšo odločitev. Natisnjene v več izvodih so namreč grafike manj dragocene, manj zahteven je tudi njihov prevoz in manj preciznosti zahteva ureditev razstavnega prostora.
Božidar Jakac dobro izrabil svoj ugled
Čeprav je Kržišniku treba priznati prvenstvo pri izražanju ideje o organizaciji grafične razstave, pa dogodka verjetno ne bi bilo brez Božidarja Jakca. Eden najuglednejših umetnikov, poleg tega pa še partizanski veteran in umetnik za oblast ne preveč 'motečega' zmernega realizma, je ugled užival tudi pri vodilnih politikih. Oborožen z argumentom, da slovenska grafika v zadnjih letih tudi po svetu dosega številne uspehe, je Jakac pri galerijskem svetu Narodne in Moderne galerije dosegel načelno odobritev za organizacijo razstave. 4. januarja 1955 so stekle priprave na razstavo, ki je že čez pol leta Ljubljano postavila na svetovni zemljevid najsodobnejše likovne umetnosti.
Prvo hladnovojno srečanje umetnosti Vzhoda in Zahoda
Prva mednarodna grafična razstava je bila popoln uspeh. Dogodek, katerega inavguracija je bila 3. julija 1955, je na neki način dobil enako vlogo, kot jo je imela jugoslovanska politika neuvrščenosti v svetovni diplomaciji. Razstava je bila namreč prvo srečanje sodobne umetnosti Vzhoda in Zahoda na mednarodni ravni obdobja hladne vojne, obenem pa je bila verodostojen odsev stanja grafične umetnosti sredi petdesetih let. To je zagotovila 'politika' organizacijskega komiteja, ki vabil za sodelovanje ni razposlal državam, ki bi potem same izvedle nacionalno selekcijo, ampak je sodelovanje omogočil prav vsakemu grafiku. Edini pogoj je bila kakovost grafičnega lista v kateri koli reproduktivnih grafičnih tehnik z omejeno naklado. V resnici so delegacije umetnikov vzhodnega bloka še vedno izbirale države, vendar pa to ni bila 'krivda' organizatorjev razstave.
Največje zvezde spijo pod pariškim nebom
Krstna izvedba mednarodne grafične razstave je tako predstavljala delo 146 umetnikov iz 22 držav. Zastopana so bila nekatera najodličnejša imena grafične umetnosti 20. stoletja. Še posebej imenitna je bila 'delegacija' pariške šole (École de Paris), katero so v Ljubljani med drugim predstavljali Pablo Picasso, učitelj številnih slovenskih grafikov in v Nemčiji rojeni Johnny Friedländer, Fernand Léger, Hans Hartung, Zoran Mušič, Kaiko Moti, Eduard Pignon, Osip Zadkine in Veno Pilon. Med vplivnimi umetniki, ki so sodelovali pri krstu grafičnega bienala, so bili še Britanec Henry Moore, ki se je sicer bolj kot grafik uveljavil kot kipar, Švicar Hans Fischer, nizozemski mojster optičnih trikov M. C. Escher, Belgijec Frans Masereel, Nemec Otto Pankok ter Američana Leonard Baskin in Armin Landeck. Zadnji postal tudi povsem prvi dobitnik velike premije ljubljanske grafične razstave.
Grafično razstavo reši Tito
Na razstavi je bila seveda dobro zastopana tudi slovenska grafika. Miha Maleš, Riko Debenjak, Marjan Pogačnik, Marij Pregelj, Maksim Sedej, Lojze Spacal – Spacala so vodili kot predstavnika Italije – in nekateri drugi so prikazali moč slovenske grafike, ki kljub nekaj letom osamitve od svetovnih smeri ni zaostajala za deli zahodnjakov in v grafični umetnosti vedno zelo močnih Japoncev. Razstava, za katero je do konca veljalo, da je vsaj nekoliko politično sporna, morda celo neodgovorna, je postala dogodek, ki je prevzel celotno republiko. To dokazuje vrsta pokroviteljev in za današnji čas skoraj nepredstavljiva gesta železnic, ki so vsakemu kupcu vstopnice za grafično razstavo odobrile 25-odstotni popust pri nakupu vozovnice.
Kljub velikemu veselju glavnih protagonistov organizacije razstave je bilo na koncu nekoliko grenkega priokusa. Nihče namreč ni zagotovo vedel, ali bo dogodek doživel ponovitev. Umetniška srenja se je še naprej morala 'iti igrice' z oblastjo. Negotovosti je bilo konec šele ob organizaciji tretje razstave, katere pokroviteljstvo je prevzel Tito. Ta "blagoslov" je zadostoval, da so odtlej politiki razstavo "pustili pri miru" in bili nanjo celo ponosni. Upravičeno. In morali bi biti tudi danes.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje